V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so včeraj odprli razstavo Hranimo misli – že 250 let, s katero so pospremili 250. obletnico začetkov svojega delovanja. Tem je namreč mogoče slediti vse v leto 1774, ko je cesarica Marija Terezija 637 knjig, rešenih ob požaru v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, z odlokom namenila za javno rabo v knjižnici ljubljanskega liceja, katere naslednik je NUK. Razstava ponuja vpogled v zgodovino in razvoj naše nacionalne knjižnice ter odseva mozaik vsega tistega, kar je NUK počel v preteklosti in danes, a pogleduje tudi v prihodnost, kot je ob njenem odprtju poudaril ravnatelj NUK Viljem Leban. Po njegovih besedah letos praznujemo tudi 250 let odločitve za splošni dostop do pisane besede in znanja – in prav posredovanje vednosti širši javnosti ostaja osrednji cilj, ki so mu sledile že predhodnice NUK. »Naše osnovno poslanstvo se v stoletjih ni spremenilo, drugačne so le okoliščine in tehnologija,« je jasen Leban.
Zbirka NUK danes obsega več kot tri milijone fizičnih enot gradiva, od knjig, periodike in rokopisov do letakov ali multimedijskih gradiv; več kot milijon enot obsega tudi Digitalna knjižnica Slovenije, za katero prav tako skrbi NUK. Vse to danes predstavlja temeljni nabor pisne kulturne in znanstvene dediščine slovenskega naroda.
Pestra zgodovina
Prve javne knjižnice pri nas so začele nastajati v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma; za marsikatero od njih so začetno zbirko pomenile knjige iz knjižnic nekdanjega jezuitskega reda, kar velja tudi za prej omenjeno Licejsko knjižnico v Ljubljani. Ta je zatem leta 1807 dobila tudi pravico prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, med francosko zasedbo pa s celotnega območja Ilirskih provinc. Po ukinitvi ljubljanskega liceja leta 1850 se je nato preimenovala v deželno Študijsko knjižnico, ki je na prelomu v 20. stoletje hranila že več kot 36.000 zvezkov, leta 1919 pa je postala Državna študijska knjižnica in s tem osrednja knjižnica za vso Slovenijo. Istega leta je ob ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani prevzela funkcije ter naloge centralne univerzitetne knjižnice – takrat je domovala še v tesnih, le zasilno obnovljenih prostorih gimnazije ob Poljanski cesti.
Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je arhitekt Jože Plečnik zasnoval v letih 1930–1931, vendar so zahteve po gradnji slovenske univerzitetne knjižnice pri takratni beograjski oblasti naletele na odločen odpor, ki so ga strli šele dolgotrajni in množični študentski protesti. V novo stavbo, kjer je še danes, se je po petih letih gradnje knjižnica vselila spomladi leta 1941, po koncu druge svetovne vojne pa so ji priznali status slovenske nacionalne knjižnice; od leta 1945 se tako imenuje Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Na ogled tudi dragocenosti
Bogato zgodovino knjižnice, ki jo letno obišče 250.000 uporabnikov, med množico gradiva pa hrani tudi nekatere najbolj dragocene ter edinstvene dokumente slovenstva, je seveda res težko zajeti na eni sami razstavi. Kot priznava soavtorica postavitve Hranimo misli Helena Janežič, je bil poseben izziv, kako vso vsebino umestiti v le en prostor. Eno od vitrin so tako namenili svojim predhodnikom, predstavljajo stavbe, v katerih je knjižnica delovala, in njena razna poimenovanja, opominjajo tudi na nekatere ključne trenutke iz njene preteklosti. Posebno pozornost so posvetili še Matiji Čopu, ki je leta 1830 postal vodja Licejske knjižnice, jo temeljito uredil in dodatno založil s slovenskimi knjigami. Osvetljujejo tudi različne načine zbiranja gradiva.
V posebni vitrini pa bodo vsak mesec predstavljali najpomembnejša gradiva v svoji zbirki. V prvem tednu razstave je tako na ogled Stiški rokopis iz 15. stoletja, najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis, ki ga imajo; decembra, ob obletnici Prešernovega rojstnega dne, pa bo ob sklepu razstave mogoče videti rokopisno zapuščino pesnikove Zdravljice z vsemi različicami pesmi, ki jih hranijo v NUK. To bodo sicer le nekatere od dragocenosti in redkosti, ki jih premorejo v tamkajšnjih zbirkah, saj te segajo od posebej varovanih srednjeveških kodeksov in inkunabul, med katerimi je na primer tudi Supraseljski kodeks, rokopis, ki je nastal v 10. stoletju na ozemlju današnje Bolgarije in je eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskih jezikih, naših prvih protestantskih tiskov, ki pomenijo osnovo slovenskega knjižnega in znanstvenega jezika, do edinega še ohranjenega izvoda italijansko-slovenskega slovarja iz leta 1607, ki ga je napisal italijanski duhovnik Alasia med službovanjem v Devinu.
