Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI) so nedavno opravili prvo usposabljanje učiteljev za uporabo učnega pripomočka KOBI v šoli. Gre za del projekta Digitalizacija izobraževanja na ravni osnovnih in srednjih šol ter izobraževanja odraslih, pripomoček pa je namenjen vsem otrokom, tudi za prepoznavanje in odkrivanje težav pri branju.

»Z njim je mogoče prilagoditi prikaz besedila glede na potrebe učenca, vse od velikosti črk do barve ozadja, glede na funkcionalnosti, ki jih pripomoček omogoča, pa je njegova uporaba dobrodošla tudi pri drugih predmetih. To je v domeni učitelja, ki načrtuje, kdaj, na kakšen način, kako pogosto, kaj in kje bodo učenci brali,« so razložili na MVI.

Na naše vprašanje, kako komentirajo zaskrbljenost predstavnikov zdravstvene in tudi pedagoške stroke, ki opozarjajo na škodljiv vpliv digitalnih gradiv na otroke, zaradi česar jih marsikatera država pospešeno zamenjuje nazaj s tiskanimi, so na MVI odgovorili, da se zavedajo, kako močno digitalna tehnologija zaznamuje naša življenja že od najzgodnejših let, in da če želimo biti opolnomočeni za življenje v tako imenovani digitalni družbi, moramo tehnologijo znati uporabljati na pravi način in jo razumeti.

Otroci izgubljajo besedni zaklad

Tako tiskana kot digitalna gradiva imajo svoje prednosti in slabosti, so poudarili na MVI in dodali, da ni namen, da digitalne vsebine
nadomestijo tiskane, ampak jih obogatijo, kjer in kolikor je to smiselno. »Prednosti digitalnih gradiv se kažejo v tem, da so 'lažja', na voljo kadar koli in kjer koli, vsebujejo multimedijske in interaktivne elemente, omogočajo podčrtovanje, dodajanje zapiskov, povezave s slovarji in priročniki, največjo prednost pa uporabniki prepoznavajo v njihovi prilagodljivosti glede na potrebe posameznika, tudi v prikazu same vsebine, kar še posebej pomaga otrokom, ki imajo na primer disleksijo ali slabovidnost.«

Kar zadeva škodljive vplive tehnologije, na MVI soglašajo, da mladi niso digitalni domorodci in da se morajo tudi sami priučiti »dobre« rabe tehnologije. »Če starši nimajo kompetenc in znanja, da bi svoje otroke ustrezno uvedli v življenje v informacijski, digitalni družbi, so otroci prepuščeni samim sebi ali učenju od vrstnikov.«

Medtem ko večina slovenistov že dlje časa opozarja na to, da otroci iz leta v leto bolj izgubljajo besedni zaklad oziroma ga sploh ne pridobivajo, da se njihova komunikacija osredotoča zgolj na slengovsko ali sporazumevalno ter da sploh ne berejo zahtevnejših besedil, zaradi česar ne napredujejo na področju besedišča, nekateri učitelji prve triade učni pripomoček za zabavnejše branje hvalijo. Zdi si jim odličen za otroke, poleg tega lahko lažje spremljajo njihov napredek.

Učenje branja ni zabava, ampak resno delo

Precej manj pa so nad novim učnim pripomočkom navdušeni na Pedagoškem inštitutu. Tamkajšnji direktor ter redni profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar je poudaril, da ob tem, ko vedno več držav v šolah prepoveduje uporabo mobilnih telefonov v njihovi osnovni funkciji (klici, sporočila, družbena omrežja …), jih naša država uvaja celo kot učne pripomočke. »In to kljub rezultatom vse številnejših mednarodnih raziskav, ki nedvoumno kažejo, da je branje z zaslonov bolj utrujajoče, tako kognitivno kot vizualno, da zasloni zmanjšujejo koncentracijo ter otežujejo pomnjenje in priklic prebranega oziroma naučenega,« je bil jasen sogovornik.

Pojasnil je, da najnovejše raziskave celo kažejo, da je najbolj neučinkovito in celo škodljivo – tudi in še posebej za kakovost vida ter toliko bolj pri otrocih, ki se branja šele učijo – prav branje z mobilnih telefonov in tablic. Celo branje z računalniških zaslonov je bolj prijazno, je dodal Žagar. Po njegovem mnenju je »argument«, ki ga ministrstvo uporablja, češ da je takšno »branje zabavno in prijetno«, sprenevedanje. »Gre za otroke, ki se branja šele učijo, učenje branja pa ni zabava, ampak resno delo. Če se bodo otroci že branja učili na telefonih, je velika verjetnost, da bodo na telefonih in v sferi zabavnega tudi ostali in ne bodo nikoli prešli na resno branje knjig.«

Igor Ž. Žagar ob tem ni zanikal, da verjetno učni pripomoček KOBI lahko pomaga nekaterim učencem in učenkam s specifičnimi učnimi težavami (na primer pri skotopičnem sindromu), za splošno šolsko rabo pri učenju branja pa po njegovem mnenju nikakor ni primeren. Sogovornik je še poudaril, da raziskave kažejo, da so mladostniki,
ki veliko časa preživijo za zasloni kot virom zabave, še manj uspešni pri branju in učenju z zaslonov, saj jih razumejo kot okvir za prostočasne dejavnosti.