»Mama je na internistični pomoči na postelji čakala na enem od hodnikov. Nisva bili edini, bolnikov je bilo ogromno,« nam je povedala Dnevnikova bralka. Njeno 87-letno mamo so ob bolečinah in slabem počutju minuli petek popoldan na ljubljansko urgenco odpeljalo reševalno vozilo. Na internistični prvi pomoči so ji vzeli kri, zatem je čakala več ur, preden so jo poslali na sosednji bolnišnični oddelek. Tam so jo, ko so bili znani izvidi, znova usmerili na internistično prvo pomoč, kjer pa je vmes izgubila mesto v vrsti, pripoveduje bralka, ki želi ostati anonimna.

Bolniki v stiski, osebje preobremenjeno

V soboto zjutraj je nastopila že tretja izmena, pove bralka, a je njena mama še vedno čakala na internista. Vmes so jo prehitevali bolniki s stanji, ki jih je osebje ocenilo za za bolj nujna. Ob vprašanjih, kdaj bo mama na vrsti, je bilo nelagodje osebja zaradi razmer v nujni pomoči očitno. Šele malo po četrti popoldan je bralka izvedela, da mama ne more domov in da bo sprejeta na gastroenterološki oddelek. Tja je bila nameščena okoli pol petih, dobrih 24 ur po prihodu na urgenco. »Ko je bila enkrat na oddelku, so stvari le stekle,« je opazila bralka. Kot pravi, je bilo osebje bolnišnice, ki je na internistični prvi pomoči vidno preobremenjeno, zavzeto in prijazno. Sprašuje pa se, kako je mogoče, da bolniki na pomoč, izvide in nameščanje na oddelke čakajo tako dolgo. »Kar morajo tam preživljati pacienti in tudi zaposleni, je nečloveško,« je kritična.

Po besedah vodje internistične prve pomoči dr. Hugona Možine ni bil zadnji vikend v ničemer poseben: »Težave se pojavljajo ves čas.« Eden od razlogov za gnečo na urgencah je staranje prebivalstva. V UKC Ljubljana je stanje sicer še nekoliko slabše kot v drugih urgentnih centrih, ne skriva Možina. V bližnjih bolnišnicah ob pomanjkanju medicinskih sester postopno zapirajo internistične oddelke, v regionalni nujni pomoči pa bolnike v teh okoliščinah pogosto pripeljejo naravnost v Ljubljano.

Dodaten dejavnik, ki prispeva k dolgemu čakanju bolnikov na internistični prvi pomoči, je tudi nerazvita mreža paliativne oskrbe v osrednji Sloveniji. Za onkološke bolnike je na voljo mobilni paliativni tim, za mnoga druga stanja, pri katerih oboleli potrebujejo lajšanje težav, pa te možnosti ni. Na internistično prvo pomoč tako pripeljejo tudi bolnike, ki jim zdravljenje v bolnišnici ne more več pomagati. Posledica vseh teh šibkih točk je, da na internistični prvi pomoči dnevno »obtiči« po 25 do 30 bolnikov, za katere v bolnišnici (še) ni prostora.

»Zdravniki, ki bi morali hitro ambulantno obravnavati na novo prispele, so obremenjeni z obravnavo bolnikov v centralnem urgentnem bloku. Prostora za dodatne ambulante nimamo, dodatnih zdravnikov nimamo,« pojasnjuje Možina. Mladi zdravniki medtem »bežijo« v tiste dele zdravstvenega sistema, kjer je obremenitev manjša, podobno se dogaja pri medicinskih sestrah. Ker je osebja premalo, je vse manj tudi bolniških postelj na internističnih oddelkih UKC Ljubljana, kar že obstoječe težave še povečuje. »UKC Ljubljana je terciarna ustanova in za marsikaterega slovenskega bolnika edina možnost zdravljenja. Ohranjanje prostora za te bolnike je vsakodnevni boj,« je odkrit Možina.

Še pred nekaj leti bi sam rekel, da je rešitev v izgradnji ljubljanske mestne bolnišnice, dodaja: »Danes se sprašujem, kje bi našli medicinske sestre in zdravnike, ki bi tam delali.« Po oceni Možine se bo morala slovenska družba odločiti za znatno boljše nagrajevanje zaposlenih, ki se ukvarjajo s starajočimi se prebivalci. Le tako bo mogoče povečati zanimanje mladih zdravnikov in medicinskih sester za družinsko, urgentno, interno, paliativno medicino in geriatrijo, ocenjuje. Obenem se boji, da se bodo razmere v prihodnje še slabšale.

Večje tveganje, da kaj spregledajo

Posamezniki so na urgenci v zadnjem času čakali tudi blizu 40 ur, je opozoril zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Velik del bolnikov, ki so se nanj obrnili zaradi razmer v ljubljanski prvi pomoči, je pravzaprav potreboval obravnavo v osnovnem zdravstvu, a je bila ta zanje iz različnih razlogov nedostopna. Ob gneči, ki pri tem nastaja, se povečuje tudi tveganje, da resnost posameznikovih težav ne bo ustrezno prepoznana, je opozoril Sušelj. »Na trenutke postaja stanje že neobvladljivo,« opaža. Po njegovi oceni je del rešitve ravno v lažjem dostopanju bolnikov do pomoči v osnovnem zdravstvu, kjer so vrata nekaterih ambulant družinske medicine trenutno »preveč zaprta«.

Poskrbeti bo treba tudi za dostopnejšo paliativno oskrbo, se z opažanji predstavnikov največje bolnišnice strinja Sušelj. Med vzroki za predolgo čakanje na posteljo na bolnišničnih oddelkih pa je po njegovih ugotovitvah tudi to, da mnogi bolniki po zaključenem akutnem zdravljenju »nimajo kam«. Postelj na negovalnih oddelkih je v Sloveniji daleč premalo, v domovih starejših občanov pa zaradi kadrovske krize ne sprejemajo novih stanovalcev, kadar bi ti ob prihodu iz bolnišnice potrebovali zahtevnejšo oskrbo. Tudi svojci zanjo marsikdaj ne morejo poskrbeti sami, kar vodi v hude stiske. »Na urgenci pa so tudi dnevi, ko je stanje nevredno človeka,« je nezadovoljnim bolnikom in svojcem pritrdil Sušelj.