Strah pred preverjanjem znanja in občutek preobremenjenosti zaradi količine učne snovi in hitrega tempa mlade prepogosto vodita v hudo psihično izmučenost. V Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) zaznavajo, da se to najpogosteje zgodi pri tistih, ki šolo doživljajo kot prezahtevno ali pa imajo poleg šole še druge obveznosti in obšolske dejavnosti, ki jih težko medsebojno usklajujejo.

Proti koncu šolskega leta se otroci in mladostniki še pogosteje obrnejo na svetovalno linijo TOM telefon. »Počutijo se tesnobno, nekateri doživljajo panične napade. Vse to pospremi razočaranje, saj so se na preizkus znanja pripravljali, vendar zaradi težkih občutkov niso dosegli svojih pričakovanj,« je zaskrbljena generalna sekretarka ZPMS Breda Krašna. Zaupala nam je, da se nanje pogosto obrnejo tudi otroci, ki imajo težave pri učenju in razumevanju snovi, ter učenci z več negativnimi ocenami: »Pogosto imajo občutek, da ne bodo zmogli, in ne vidijo izhoda, kako situacijo popraviti ali kje sploh začeti. Zaradi tega doživljajo občutke manjvrednosti in nesposobnosti.«

Po besedah sogovornice se učenci pogosto soočajo tudi s pritiski staršev, ki zahtevajo dobre ocene. Krašnova je poudarila, da lahko strah pred tem, da bodo starši jezni zaradi slabih ocen, vodi v dodatno stisko. Spomnila je tudi na pritisk zaradi visokih ocen za vpis na želeno šolo in strah mladih, da se bodo napačno odločili glede nadaljnje izobraževalne poti.

»Vse te stiske kažejo na potrebo po večji podpori in razumevanju tako šolskega osebja kot staršev. Pomembno je, da otrokom zagotovimo varno okolje, kjer lahko izražajo svoje težave in strahove, ter jih podpiramo pri premagovanju teh izzivov,« meni generalna sekretarka ZPMS Breda Krašna.

Skrb vzbujajoča osamljenost mladih

Da ob koncu šolskega leta vselej čutijo pritisk, kar je normalno, saj si želijo biti uspešni tako učenci kot učitelji, ki želijo od otrok iztržiti kar največ naučenega znanja, ne skriva niti predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev (ZRPS) Mojca Mihelič. »To je zelo stresno obdobje za vse, kar je najbolj skrb vzbujajoče, pa je število otrok, ki v tem času ostajajo doma zaradi 'takšnih in drugačnih bolezni'. Nisem zdravnik, pa tudi starši večinoma niso, a vendar: to, da dopustimo staršem, da odločajo o tem, ali je otrok bolan ali ne in ali lahko gre v šolo ali ne, je nedopustno,« meni Miheličeva.

Na vprašanje, kako v šoli prepoznajo stisko učenca, je pojasnila, da učitelji najbolj verjamejo učenčevim vrstnikom, ki so prvi indikator, da nekaj ni v redu. Sogovornica je ob tem poudarila, da nas, če bomo kot družba pozabili na to, da moramo otrokom odvzeti virtualno resničnost in jih na neki način prisiliti v resnično resničnost, čaka izguba velikega dela generacije.

Tisto, kar se predsednici ravnateljev zdi tudi zelo problematično med mladimi, je osamljenost: »Številni otroci se čedalje bolj pogrezajo vanjo in ugotavljajo, da ne zmorejo ustrezati 'idealnemu' svetu, mi pa ob tem ne vemo, kako ravnati, da bi se jim približali in jih zbezali iz sveta, ki je navidezen.«

Predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) Lara Romih meni, da so stiske naravna situacija, na katero je treba otroke pripraviti, a odrasli ob tem kot družba vseeno pogosto popustimo. Sogovornica ugotavlja, da smo danes starši zahtevnejši do svojih otrok kot nekoč, pomembne so le ocene, medtem pa si številni otroci ne znajo niti zavezati čevljev ali odrezati kosa kruha.

»Učenci ob koncu maja in v juniju v primerjavi z drugimi meseci pridobijo dvakrat več pisnih in ustnih ocen, zato je pomembno, da tudi učitelji ob tem iščejo dobre prakse in otroke opolnomočijo, da gredo na ocenjevanje pripravljeni in mirni, ne pa 'z danes na jutri'. Nekaterim učiteljem to fantastično uspeva, tudi zato, ker so njihova ocenjevalna obdobja enakomerneje razporejena skozi šolsko leto,« je pojasnila Romihova.

Ob prevelikem stresu tudi uspeh ne prinese zadovoljstva

Certificirana psihoterapevtka za odrasle, otroke in mladostnike ter predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Ksenja Kos opaža, da se stiske otrok, ki ne verjamejo vase in se bojijo svojih napak, povečajo ob vsakem ocenjevalnem obdobju: »Takrat se pri večini predmetov zvrstijo pisanje testov in ustna ocenjevanja. Včasih morda odrasli mislijo, da gre pri pripravi referata ali plakata za lažje pridobivanje ocene, a je to odvisno od vsakega otroka posebej. Obremeni namreč vsako delo, ki je časovno in vsebinsko zgoščeno.«

Sogovornica je poudarila, da je tovrstnega napora zmožna zdrava otroška psiha oziroma če ima otrok dobro razvite izvršilne funkcije in se posledično zna dobro organizirati: »Napor je za razvoj možganov nujno potreben, a mora biti stres omejen znotraj okna tolerance. Naravno je, da bo ocenjevanje stresno in je samo po sebi tudi pomemben stresor za napredek otroka, zaplete pa se takrat, ko otrok poleg ocenjevalnega pritiska doživlja še dodaten pritisk pričakovanj okolice ali pa samoustvarjena pričakovanja.«

Kosova je spomnila, da so razočaranje, žalost in jeza naravna reakcija ob neuspehu, ki se v telesu sproži kot pomemben kompas, neuspeh pa lahko otrok doživlja kot sramotenje ali pretiran strah pred prihodnostjo. Ob tem se lahko poglabljajo tudi prepričanja o lastni nesposobnosti ali pa prepričanja, da so vedno krivi drugi. Sogovornica je pojasnila, da ob previsokem stresu tudi uspeh ne prinese zadovoljstva in ne utrdi dobrega občutka lastne vrednosti: »Otrok namreč ostaja prazen in izmučen, zgolj oddahne si, da je ocenjevanje mimo. To so lahko tako odličnjaki, povprečni učenci kot tudi otroci, ki imajo splošne ali specifične učne težave.«

Kosova je še zaupala, da v svojo psihoterapevtsko ordinacijo sprejema vedno več otrok, ki dosegajo zelo visoke rezultate, a so prepričani, da so neumni: »Takšna kontradiktornost je rezultat previsokega stresa. Ko otrok nima nobenih pozitivnih virov in je fokus zgolj v pridobivanju dobrih rezultatov, velik del sebe sploh ne pozna.«