Popoldansko prehajanje, ki je danes stalnica v zdravstvu, bi bilo lahko v prihodnje oteženo. Izhodišča, ki jih bo obravnavala vlada, še ne razkrivajo podrobnosti. Kljub temu je že jasno, da v vladi Roberta Goloba načrtujejo občutne zaostritve, olajšati pa želijo dodatno delo zaposlenih v matičnih ustanovah in dogovarjanje med zavodi. Do vladnih namer so kritični v zdravniških vrstah, kjer svarijo pred odhodi iz javnega sistema.
Omejevanje popoldanskega prehajanja k zasebnikom, ki jim gre dobro tudi zaradi dolgih vrst v javnih zavodih, je vsaj do neke mere omogočala že obstoječa zakonodaja. Kljub temu ne oblastniki ne direktorji javnih zavodov doslej niso kazali posebne vneme, da bi posegli v tovrstne prakse. Da imajo že v bolnišnicah zelo različne poglede na popoldansko delo osebja pri zasebnikih, je pokazala tudi letošnja stavka z umikanjem soglasij za nadurno delo. Dodatno delo drugod nekateri zavodi dopuščajo tudi zaposlenim, ki v matični ustanovi niso več pripravljeni opravljati nadur.
1. Kakšne spremembe se obetajo in kdo je proti?
Zaposleni v zdravstvenih domovih in bolnišnicah bi lahko popoldansko delo opravljali v drugih javnih zdravstvenih zavodih, ne pa tudi pri zasebnikih. Oteženo bi bilo tudi prehajanje med javnimi zavodi. Med predpogoji bi bilo izpolnjevanje programa zdravljenj, ki je predviden za posamezno bolnišnico, ob odklanjanju nadurnega dela v matični ustanovi pa posameznik ne bi mogel delati še kje drugje. Med izjemami, ki jih te zaostritve ne bi zajele, bi bilo delo v nujnem zdravstvenem varstvu, pod okriljem Rdečega križa, v gorski reševalni službi in pri zavodu Slovenija Transplant. Glede na izhodišča bi bilo v prihodnje po drugi strani manj ovir za dodatno delo v matični ustanovi, o vključevanju »zunanjih« zdravstvenih delavcev pa bi se na dolgi rok med sabo dogovarjale ustanove. Nova zakonodaja bo spremenila celotno krajino v zdravstvu, pričakuje predsednik vlade Robert Golob, v zdravniških vrstah pa medtem svarijo pred odhodi strokovnjakov iz javnega sistema.
2. Kaj je obljubljala vladajoča koalicija?
Koalicijska pogodba je predvidela spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero bo odpravljeno popoldansko delo zdravnikov pri zasebnikih. Na ta način bi uvedli konkurenčno prepoved dela, so ugotavljali v Svobodi, SD in Levici. Napovedovali so tudi krepitev vloge javnih zavodov ter razmejitev javnega in zasebnega zdravstva, ki pa je niso podrobneje pojasnili. Že v v koalicijski pogodbi so bile očitne tudi nasprotne silnice. Tako je med drugim napovedovala »aktiviranje vseh potencialov«, ki bi med drugim pomenilo vključevanje zasebnikov brez koncesije v javno zdravstvo. Te napovedi se, tudi zaradi poraznih rezultatov prvih interventnih sprememb pri financiranju zdravljenj, na koncu sicer niso uresničile.
3. Zakaj so pristojni dopuščali množično - in pogosto nepregledno- popoldansko prehajanje?
Vodstva javnih zavodov glede tega nimajo enotnih stališč. Kot je pokazalo Dnevnikovo poizvedovanje, so celo ob umikanju soglasij za nadurno delo, ki spremlja letošnjo rekordno dolgo stavko zdravnikov, v bolnišnicah ravnali zelo različno. Zaposlenim, ki zavračajo nadurno delo, so ponekod tako še naprej dopuščali nemoteno delo pri drugih izvajalcih. Tudi sporočila oblasti o tem, kdaj je popoldansko delo sprejemljivo in kdaj ne, so bila doslej medla. Nered bi bil manjši že, če bi v zdravstvu dosledno upoštevali obstoječo zakonodajo. K zadržanosti oblasti in direktorjev pri zamejevanju popoldanskega dela je sicer prispevala tudi odvisnost nekaterih javnih zavodov od osebja iz drugih bolnišnic. Odpiranje razprave o dodatnem delu pri zasebnikih neizbežno pripelje tudi do težkih vprašanj o javni zdravstveni mreži, ki veljajo za politično občutljiva in so jih vlade praviloma niso načenjale.
4. Kako to, da se zdravnikom po koncu delovnika mudi še v druge ustanove?
Delo zunaj matične ustanove se posamezniku praviloma izplača precej bolj, kot če bi ga opravil pri svojem delodajalcu. Popoldansko prehajanje osebja javnih bolnišnic so pospeševale tudi poteze oblasti, ki so šle na roko zasebnikom v javnem sistemu. V obdobju, ko je zdravstveni resor vodil Danijel Bešič Loredan, je bil posebej očiten učinek neomejenega plačevanja vseh zdravstvenih storitev. Priložnost so pograbili koncesionarji, v javnih zavodih pa so se pritoževali zaradi slabljenja lastnega položaja. Opazno je bilo tudi, da se niso skrajševale vrste za prve preglede, ki so z vidika zdravja prebivalcev posebej pomembni, ampak so se množile dobro plačane storitve.
5. Bodo spremembe zakonodaje v javno zdravstvo vnesle več reda?
Kakšen bo dejanski zakonski predlog, še ni znano. V oči bode tudi, da so z napovedjo razmejevanja javnih in zasebnih interesov v zdravstvu v vladi pohiteli tik pred evropskimi volitvami. Kar ne pomeni, da spremembe na tem področju niso potrebne. Ukrepi, ki jih oblasti napovedujejo v izhodiščih nove zakonodaje, bi lahko zamejili sporne pojave, a bo veliko odvisno tudi od izvedbe. Posodabljanje temeljev javnega sistema bi moralo biti, da ne bo povzročilo novih preglavic, dobro premišljeno. Čas za večje spremembe se vladi Roberta Goloba, ki je javno zdravstvo sprva prej ogrožala kot reševala, obenem nezadržno izteka.
