Države, ki imajo več let vpeljan dobro delujoč in transparenten kavcijski sistem, dosegajo od 80 do več kot 90 odstotkov ločeno zbrane in reciklirane embalaže pijač. Slovenija pri tem zaostaja, saj po ocenah ločeno zberemo od 65 do 75 odstotkov plastenk pijač, medtem ko je cilj do leta 2030 90 odstotkov in 30-odstotna vsebnost recikliranega materiala v plastenkah. Edina rešitev za dosego ciljev, določenih z evropsko zakonodajo, je uvedba kavcijskega sistema, so prepričani v Združenju industrije pijač pri GZS - Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij, Združenju malih trgovcev pri GZS - Podjetniško trgovski zbornici, društvu Eko krog in Zvezi potrošnikov Slovenije. Po večletnih prizadevanjih za uvedbo sistema so strnili vrste in ponovno pozvali pristojne, vključno s predsednikom vlade, da čim prej sprejmejo dokončno odločitev o podpori kavcijskemu sistemu ali pojasnijo alternativne načine za dosego okoljskih ciljev.
Spodbuda za večje ločeno zbiranje in reciklažo
Poleg večje stopnje vračanja bi po prepričanju zagovornikov z uvedbo kavcijskega sistema tudi za plastenke in pločevinke (takšen sistem že poznamo za steklenice) posredno dosegli tudi zmanjšanje onesnaževanja okolja ter zagotovili dovolj kakovostnega recikliranega PET-materiala in aluminija visoke kakovosti, primernega za stik z živili, ki se zdaj v rumenih zabojnikih za ločeno zbiranje embalaže kontaminira. Prav tako si ne želijo, da bi plastenke končale zunaj sektorja pijač, tudi v čevljih in avtomobilskih prevlekah ali sežigalnicah.
Kako natančno naj bi deloval sistem in koliko bi stala njegova vzpostavitev, za katero bi predvidoma potrebovali od 18 do 24 mesecev, še ni jasno. Predlagatelji zagovarjajo enega neodvisnega in neprofitnega organizatorja in dodajajo, da bodo stroški odvisni od modela, ki ga bo zakon šele opredelil, in bodo bremenili predvsem proizvajalce pijač in trgovce. Očitke, da bi se stroški utegnili prevaliti na potrošnike v obliki višjih cen pijač, Marian Šefčovič, predsednik Združenja industrije pijač, sicer tudi predsednik uprave Radenske, zavrača. Potrošniki se morajo potruditi, embalažo zbrati, prinesti nazaj, ne prinaša pa sistem zanje nobenih dodatnih stroškov, zagotavlja.
Pomislekov je še precej
Prav visoki dodatni stroški vzporednega sistema, ki naj bi po ocenah znašali celo 34 milijonov evrov, so eden glavnih očitkov Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije pri GZS, ki uvedbi kavcijskega sistema nasprotuje, saj da »ni nujen za doseganje okoljskih ciljev«.
Kot pravijo, imamo v Sloveniji izredno dobro razvit sistem zbiranja komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat in smo po ocenah EU med redkimi državami, ki bodo dosegle vse okoljske cilje do leta 2030. S kavcijskim sistemom pa bi poskušali reševati zgolj 3,7 odstotka na slovenski trg dane embalaže, ki skupno znaša 280.000 ton. »Tako je potencial (pre)dragega kavcijskega sistema z vidika povečanja reciklabilnosti PET-plastenk samo do dodatnih 1000 ton na leto,« so ocenili. Hkrati opozarjajo, da bi morala biti prioriteta zmanjšanje količine odpadkov, ponovna uporaba oziroma uporaba okolju bolj prijaznih oblik povratne embalaže pa bi morala imeti prednost pred proizvodnjo nove embalaže za enkratno uporabo, ki se reciklira, a vlaganje v njen razvoj ni v interesu multinacionalk, ki so v večini lastnice slovenske industrije pijač.
»Komunalno gospodarstvo s tem materialom posluje in žal uporabljajo argumente, ki jih niso podkrepili z raziskavami, tako kot mi,« odgovarja Šefčovič, ki meni, da bi izboljšanje trenutnega sistema stalo več kot uvedba kavcijskega sistema, številke, o katerih govori zbornica komunalnega gospodarstva, pa da so manipulativne in namenjene strašenju ljudi.
Erika Oblak iz društva Eko krog pa pravi, da kavcijski sistem zmanjša stroške občin za odvoz rumenih zabojnikov, manj je praznjenja uličnih smetnjakov in čiščenja javnih površin. »Na Slovaškem občine vsako leto prihranijo od 600.000 do 2,7 milijona evrov. Embalaža v kavcijskem sistemu ima za tretjino nižji ogljični odtis od rumenih zabojnikov. Avtomati v večjih trgovinah jo stisnejo in optimizirajo prevoze. Ljudje embalažo vračajo, ko gredo po novem nakupu, zato dodatne emisije ali stroški za gospodinjstva ne nastanejo.«
