Nasprotniki uzakonjanja možnosti pomoči pri končanju življenja pogosto izpostavljajo, da bi bilo treba v Sloveniji bolje urediti paliativno oskrbo. V državah, kjer omenjena možnost že obstaja, se je paliativna oskrba izboljšala. V Belgiji se je število storitev paliativne oskrbe na primer povečalo, do nje je dostopalo več ljudi. To je povezano z ozaveščanjem o umiranju in širjenjem znanja o paliativni oskrbi, kar lahko pripelje do premisleka, kako narediti več.

Tudi naš zakonski predlog je pripravljen tako, da je treba pacientu predstaviti možnosti paliativne oskrbe. Če bo sprejet, se pacienti o pomoči pri končanju življenja ne bodo odločali na zalogo, ampak ob neozdravljivi napredovali bolezni, ob kateri posameznik neznosno trpi. Pacient, ki bo vstopil v program paliativne oskrbe, bo lahko pozneje še vedno zaprosil za pomoč pri končanju življenja. Ljudje, ki bodo prosili za pomoč pri končanju življenja, pa bodo lahko to odločitev kadar koli preklicali. Pacient je tisti, ki bo sprejemal odločitve, ob tem smo predvideli tudi številne varovalke.

Državni zbor bi lahko zakon, ki smo ga pripravili, že sprejel, a je posvetovalni referendum po drugi strani pripeljal do soočenj mnenj. Ocenjujem, da je prav, da razmišljamo o svoji minljivosti in tem, na kakšen način bomo odšli. To je zelo pomembna družbena tema, ki se dotika vseh državljanov. Prebivalci bodo tehtali o tem, ali naj imajo neozdravljivo bolni avtonomijo, da se odločajo o več možnostih. Soavtorji zakona verjamemo, da bodo to možnost na referendumu podprli, obenem pa smo pripravljeni predlog skrbno pregledati in še kaj doreči. Široka javna razprava, ki spremlja posvetovalni referendum, je dobra tudi v tem pogledu.