Referendumsko vprašanje o potrebi po zakonskem urejanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je sprožilo burne razprave. Argumenti zagovornikov in nasprotnikov te možnosti so odsevali dosedanje polemike, a je bil tokrat njihov predmet vendarle bolj oprijemljiv kot v preteklosti. Zaradi zakonskega predloga, ki so ga pripravili v združenju Srebrna nit, so možne poti začrtane bolj nazorno kot kadar koli doslej.
Poslanci so omenjeni zakonski predlog z veliko večino zavrnili, a so v Svobodi obenem vložili pobudo za razpis posvetovalnega referenduma. V Srebrni niti so bili nad odločitvijo državnega zbora razočarani, obenem pa so dali vedeti, da pri prizadevanjih za zakonsko ureditev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne nameravajo odnehati. Volilce pobudniki sprememb tako vseskozi pozivajo, naj na posvetovalnem referendumu zakon podprejo.
Bolnikov oblasti niso uslišale
Oblasti so se vprašanju pomoči pri samomoru in evtanazije dolga leta izogibale, pozornosti javnosti pa je bilo deležno predvsem zaradi pretresljivih pripovedi bolnikov in njihovih svojcev. Za sistemsko reševanje tega vprašanja se je v pismu državnemu zboru zavzel zgodovinar Janko Pleterski, ki sam takšne odločitve ni dočakal. Bolniki, ki v Sloveniji niso imeli možnosti odločanja o koncu svojega življenja, so se v nekaterih primerih odpravili v Švico. Za smrt v tej državi se je odločila tudi upokojena učiteljica Alenka Čurin Janžekovič, ki je bila leta 2019 med podpisniki pobude za pravno ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Poleg slovenske katoliške cerkve zakonskemu predlogu posebej glasno nasprotujejo v zdravniških vrstah. Veljavni kodeks zdravniške etike tej poklicni skupini nalaga zavračanje evtanazije in pomoči pri samomoru. Tega so se držali tudi v zdravniških organizacijah; spremembam, ki so jih predlagali v Srebrni niti, so že od začetka oporekali. Predlog je v neskladju z medicinsko etiko in ustavo, so ugotavljali, opozarjali so tudi na tveganje zlorab in potrebo po dostopnejši paliativni oskrbi, ki bi olajšala težave bolnikov.
Da stališča tudi v zdravniških vrstah vendarle niso monolitna, je bilo očitno iz odmevnega zapisa profesorja interne medicine in upokojenega pulmologa Stanislava Šuškoviča v reviji Zdravniške zbornice Slovenije Isis. »Naloga zdravnika je po mojem prepričanju, da z vsemi možnimi načini maksimalno pomaga bolniku. In pomoč pri smrti je tista končna, največja možna etična pomoč bolniku,« je med drugim zapisal. Pri tem sicer ni skrival pomislekov do samega referenduma, kjer bo »velika večina odločala o usodi nekaj posameznikov«.
Od slovenske različice do oziranja k Avstriji
Več sogovornikov v zdravstvu, ki ne želijo biti imenovani, je izpostavilo še eno zoprno podrobnost tokratnih razprav o zakonskem urejanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Medtem ko so v opozicijski SDS in NSi proti, so bila dosedanja stališča trenutnih oblasti – ob načelni podpori tej možnosti – precej nejasna. Tudi zdravstveni delavci tako ne vedo, kaj natanko lahko pričakujejo. Države so ubirale zelo različne poti. Spomnimo, da evtanazijo pod določenimi pogoji, ki niso v vseh državah enaki, dopuščajo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu in Španiji. To možnost so skupaj s pomočjo pri samomoru nedavno zakonsko omogočili še na Portugalskem; v Švici dopuščajo le pomoč pri samousmrtitvi. Slovenski zdravstveni delavci večkrat omenijo tudi avstrijsko zakonodajo o samomoru s pomočjo. Pri samousmrtitvi oziroma pomoči pri njej v telo smrtonosno učinkovino bolnik vnese sam, pri evtanaziji pa na zahtevo pacienta to stori nekdo drug.
Glede na predlog Srebrne niti bi imel pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pacient, ki doživlja zanj neznosno trpljenje in nima na voljo zanj sprejemljivih možnosti, ki bi to trpljenje olajšale. Pri tem so vnaprej izvzeli situacije, ko je posameznik utrujen od življenja. Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja bi prvenstveno pomenila podporo pacientu, da sam vnese smrtonosno učinkovino v telo, so predvideli, a predlog izjemoma dopušča tudi evtanazijo. V tem primeru bi na zahtevo pacienta, ki vnašanja takšne učinkovine ne bi bil zmožen sam, to storil zdravstveni delavec. Tako zagovorniki kot nekateri nasprotniki predloga so že omenjali možnost ugovora vesti.
