Glavnih problemov - preslabega plačila za težko delo in neustreznih normativov - se sploh ne dotika. Govori pa o avtomatizaciji procesov. 

»Podpiramo seveda vsakršen ukrep, ki gre v smeri izboljšanja delovnih pogojev pri izvajalcih socialnega varstva. Toda ta zakon, ki smo ga tako dolgo čakali, govori bolj kot ne le o nekaterih mehkih ukrepih, zato ne bo prinesel takšnih rezultatov, kot se v javnosti ustvarja vtis, da naj bi jih. Ključen problem so prenizki kadrovski normativi in prenizke plače, zaradi česar je delo v socialnem varstvu absolutno podvrednoteno in nekonkurenčno, česar pa se ta zakon ne dotika. Obetali smo si, da bo predlagani zakon prinesel kakšen kratkoročen nujen ukrep - do uvedbe sistemskih sprememb - tudi na teh dveh področjih, a jih žal ni,« komentira Andrej Štesl, predsednik združenja direktorjev članov Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Osem rešitev: kadrovske štipendije, tujci, prostovoljci …

Vlada je namreč na predlog ministrstva za solidarno prihodnost po dolgih mesecih usklajevanj v četrtek vendarle potrdila in v državni zbor poslala zakon o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Izvajalci so že večkrat opozorili, da so razmere tako zaostrene, da je zaradi pomanjkanja zaposlenih prazna že vsaka četrta postelja v domovih starejših.

Manjka približno 3600 zaposlenih, na vidiku je tudi večje število upokojitev, za izvajanje novih pravic iz zakona o dolgotrajni oskrbi, ki se bodo uveljavile prihodnje leto, pa bi bile potrebne še dodatne zaposlitve. Kako bodo sploh pritegnili nove (mlade) zaposlene in tudi tujce, izvajalci ne vedo, saj v drugih dejavnostih lahko zaslužijo enako ali več, delajo pa v eni izmeni od ponedeljka do petka, v socialnem varstvu pa tudi ob vikendih, praznikih in ponoči.

Da so razmere zelo pereče, kadrovska stiska pa eden največjih izzivov v socialnem varstvu in dolgotrajni oskrbi, saj so ti poklici premalo cenjeni, se strinja tudi minister Simon Maljevac. In priznava, da je predlog novega zakona šele prvi korak: »Ne zatiskamo si oči, trajalo bo kar nekaj časa in potrebne bo veliko energije, da stvari obrnemo na bolje.«

Predlog prinaša osem nujnih ukrepov za preprečevanje »težko popravljivih posledic«: sofinanciranje pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije, vključevanje prostovoljcev, kadrovske štipendije, vzpostavitev modela vodenja kakovosti in varnosti obravnave, posodobitev in optimizacijo delovnih postopkov (z uvajanjem pripomočkov za robotizirano, avtomatizirano oziroma avtonomno izvedbo postopkov), sofinanciranje prekvalifikacije in dokvalifikacije zaposlenih, integracijski program ob zaposlitvi tujcev in dodatne naloge Zavoda RS za zaposlovanje v podporo zaposlovanju tujcev. Za vse ukrepe skupno do konca leta 2026 predlog predvideva 9,4 milijona evrov. »To so zelo omejena sredstva. Majhen obliž na velike rane,« ocenjuje Štesl.

Ne roboti, ključen je človeški stik

Če upoštevamo, da je vseh potencialnih upravičencev več kot sto, bo posamezen izvajalec lahko prejel približno 30.000 evrov letno. Štesl, za primerjavo, pravi, da samo sistem za čiščenje velikih površin stane med 20.000 in 30.000 evrov, sistem za avtomatizirano obračanje nepokretnih stanovalcev na postelji pa 3500 evrov. Toda pri tovrstnih ukrepih je treba biti previden. »Določene tehnične pripomočke lahko uvajamo pri opravilih, kjer ni osebnega stika s stanovalci, nikakor pa ne moremo robotizirati prehranjevanja, zdravstvene nege, prostočasnih aktivnosti ...« poudarja Štesl.

»Upam, da bomo v prihodnje sredstva v ta namen povečali,« odgovarja minister. V zvezi s pomisleki, ali bomo za starejše začeli skrbeti z roboti, pa zagotavlja, da ne gre v nobenem primeru za uvajanje neposredne in neodvisne robotske oskrbe, pač pa zgolj za razbremenitev zaposlenih, ki zdaj pogosto odhajajo na dolgotrajne bolniške in se invalidsko upokojujejo.

»Vrtimo se v začaranem krogu«

»Prekiniti bi bilo treba začarani krog. Zaradi neustreznega plačila prihaja do manjka kadra, manj kadra dela več in je bolj obremenjen in potem se ta krog obrne. Če ga ne bomo mogli prekiniti, ne bomo dobili dodatnega kadra,« je jasna tudi Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije.

Po njeni oceni so s predlogom zakona na ministrstvu želeli pokazati, da so sicer nekaj naredili, a so ob tem že vnaprej vedeli, da je to nezadostno. Zato upa, da se bo v parlamentarnem postopku vsaj še nekoliko izboljšal.

Implementacija nekoliko povišanih standardov in normativov v socialnem varstvu je zdaj predvidena do leta 2030, vendar bi bilo treba časovnico nujno skrajšati, pravi Ilešič Čujovičeva. Poleg tega zajemajo zgolj osnovno in socialno oskrbo, ne pa tudi zdravstvene nege in rehabilitacije.

V novem plačnem sistemu, o katerem tečejo pogajanja, pa po njenih besedah žal tudi ni »nekega velikega poka« z izjemo minimalne plače, ki bo prvi plačni razred. Vse ostalo so bolj kot ne kozmetični popravki.

»Glede plačnih pogajanj lahko povem, da je naše ministrstvo zelo glasno, zastopamo tiste, ki skrbijo za naše najšibkejše in tako bo tudi vnaprej,« pa še odgovarja minister.