Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU so zaskrbljeni zaradi predvidenega nižanja ravni zahtevnosti učnih jezikov na splošni maturi. Delovna skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033 naj bi namreč načrtovala izenačitev učnih jezikov na splošni maturi z drugimi predmeti, kar pomeni, da bi lahko dijaki raven zahtevnosti slovenščine na splošni maturi znižali (z 8 na 5 točk), ne da bi s tem škodovali svojemu skupnemu uspehu na maturi.
Na inštitutu se sprašujejo, ali gre pri tem za namero po čim večjem zbližanju splošne in poklicne mature, in so razočarani, ker delovna skupina doslej ni upoštevala njihovih pripomb. Predstojnik inštituta dr. Kozma Ahačič je spomnil, da imajo učni jeziki v naši državi (slovenščina, italijanščina in madžarščina) že od samega začetka maturitetnih preizkusov leta 1995 poseben položaj: »Njihova najvišja ocena prinaša 8 točk, torej toliko, kot jih imajo drugi maturitetni predmeti na višji ravni. (Osnovna raven ima največ 5 točk.) To pomeni pomembno motivacijo za vse bodoče maturantke in maturante.«
Ahačič meni, da je poseben status učnih jezikov za sodobno družbo v dobi digitalne pismenosti in globalne večjezičnosti odločilen: »Jezik kot osnova komunikacije in tudi osnova umetne inteligence je s tem postavljen dovolj v ospredje, da se tudi tistim mladim, ki bi ta predmet morda prezrli, zdi vredno vlagati v njegovo znanje.«
Zahtevnost pouka je treba dvigniti, ne znižati
Sedanji poseben status materinščine oziroma učnih jezikov podpirajo tudi v državni predmetni komisiji za splošno maturo za slovenščino. Predsednik komisije dr. Matej Šekli poudarja, da je za uspešno sporazumevanje v javnem prostoru nujno potrebno, da prebivalci dobro poznajo državni in uradni jezik: »Glede na to, da večina svoje jezikovno izobraževanje zaključi s koncem srednje šole, je nadvse pomembno, da je pouk državnega in uradnega jezika v srednji šoli kakovosten, preverjanje znanja iz tega ob zaključku srednješolskega izobraževanja pa vsaj za tiste, ki bodo študij nadaljevali na univerzitetni ravni, zahtevno.«
Dvonivojskosti mature pri slovenščini nasprotuje tudi dr. Špela Bregač, vodja predmetne skupine za slovenščino z Zavoda RS za šolstvo. Kot je poudarila, je namen pouka slovenščine razvijati literarno razgledanega in kultiviranega bralca, ki se čustveno-doživljajsko in kritično odziva na prebrano, prav tako pa jo skrbijo zadnji rezultati raziskav o bralni pismenosti (PISA in PIRLS). »Sposobnostim dijakov in dijakinj je treba zaupati. Tudi zato je treba zahtevnost pouka dvigovati, ne pa nižati,« je odločna Špela Bregač.
Starosto didaktike slovenske književnosti in poznavalko mature dr. Božo Krakar Vogel žalosti, da šolski sistem z mehkimi prijemi čedalje bolj favorizira globalni jezik, od prvega razreda do konca akademskega študija, maturo iz slovenščine pa po izbirnosti izenačuje s tujim jezikom. Sogovornica je prepričana, da bi morala biti skrb za slovenščino obvezna sestavina vzgojnih načrtov v osnovni šoli, kjer bi morali biti pozorni na korektno govorjenje, branje in pisanje pri vseh predmetih, kar bi prispevalo tudi k vzgoji bralne pismenosti ter splošne jezikovne, kulturne in družbene zavesti.
Škodljiva digitalizacija učnega procesa
Direktor Pedagoškega inštituta dr. Igor Ž. Žagar, ki retoriko in argumentacijo poučuje od leta 2001, je povedal, da so študentje nekdaj v predavalnico prihajali s časopisi in revijami ter so pred predavanji kaj prebrali, nekje okrog leta 2010 pa se je to spremenilo: »V predavalnicah so začeli kraljevati prenosniki, tiskovine so izginile, potem so izginili še prenosniki in so prevladali pametni telefoni: za vse naloge, od zapiskov do predlog za govorne nastope.«
Žagar meni, da so v skladu s tem »razvojem« degenerirale tudi jezikovne sposobnosti, tako pisne kot govorne: »Kompleksnejše stavke in podredja so počasi nadomestili kratki prosti stavki, ti so počasi začeli izgubljati osebke ali povedke, pač odvisno od zastavljenega vprašanja. Danes pri pisnih kolokvijih pogosto dobivam izdelke, ki spominjajo na SMS-sporočila: so povsem eliptični, brez velikih začetnic, ločil in odnosnic. Napisani so v komaj berljivi pisavi, saj se prsti večinoma uporabljajo za drsenje po ekranu, ne pa za držanje pisala in oblikovanje črk na papirju.«
Sogovornik je zaskrbljen tudi zaradi osiromašenja govorne besede: krčenja besedišča in pogostega odgovarjanja z enozložnicami namesto s celimi stavki, včasih tudi samo z »ja« ali »ne«. Dodal je, da temu sledi tudi radikalen upad splošnega znanja in razgledanosti, medtem ko predpisane literature študentje tako ali tako ne berejo več. »Zadnjih pet let se mi dogaja, da moram študentom tretjega letnika razlagati, kaj je to apartheid, celo kdo je bil Julij Cezar ... V takšnih razmerah, ki jih negativno zaznamujeta predvsem pretirana raba ekranov in digitalizacija učnega in študijskega procesa, je nižanje ravni znanja slovenščine na maturi nesprejemljivo. Istočasno pa pristojno ministrstvo otrokom ponuja pametne telefone kot izvrsten učni pripomoček in zanj tudi prilagaja učna gradiva.«
Žagar pravi, da si ne upa niti pomisliti, s kakšnim znanjem bodo ti otroci prišli na fakultete, poleg tega znamo ljudje evolucijsko, na dolgi rok, počasi izgubiti vse grafomotorične spretnosti ... »Kar v šolah nujno potrebujemo, je glasno branje s tiskanih gradiv in pisanje z roko,« je jasen direktor Pedagoškega inštituta.
