Kinološko društvo Zagorje s tremi poligoni za vadbo deluje na idilični lokaciji ob zagorskem ribniku, v Ravenski vasi v Zagorju ob Savi. Združuje okrog sto članov in članic, ki se udeležujejo različnih tečajev, so aktivni v različnih kinoloških disciplinah društva, pomagajo pri delovnih akcijah in organizacijah dogodkov, znotraj društva pa deluje tudi Enota reševalnih psov Zasavje. Lojze kot vodnik reševalnega psa pomaga pri iskanju pogrešanih oseb in izvaja usposabljanja za lastnike in vodnike reševalnih psov. Je aktiven pri Kinološki zvezi Slovenije, veliko let pa je bil tudi operativni vodja enote za iskanje pogrešanih, kjer so združeni vodniki in reševalni psi iz različnih kinoloških društev.

Že Lojzetove prve otroške korake po rodni kmečki domačiji so spremljale pasje šape. In tako se je nadaljevalo skozi leta odraščanja, zaposlitve, ustvarjanja družine, do upokojitve in naprej. »Ko sem si ustvaril družino in sva začela z ženo graditi hišo, sem si seveda zaželel svojega psa. Živeli smo še v bloku. Mladič nemški ovčar je bil z nami en teden, potem pa sem spoznal, da to ni najbolj primerno. Poiskal sem kontakt Kinološkega društva Zagorje.« Tako so ga okoliščine same vodile do bolj profesionalnega dela s psi. »Dobil sem boks za psa, po službi sem šel takoj ponj in ga peljal na parcelo, kjer smo gradili hišo, zvečer pa spet nazaj v pesjak.« Ko je bila hiša zgrajena, je pes seveda zaživel z družino, Lojze pa je bil na zboru članov še istega leta povabljen k predsedovanju Kinološkega društva Zagorje.

Kot pripravnik za vodnika reševalnih psov je s svojo nemško ovčarko začel leta 1995. »Potem sem delal še s tremi nemškimi ovčarji. Zdaj imam eno leto mladičko mešanko, opravila bova izpite, potem pa se aktivno vključiva v dejavnosti reševalnih psov, iskanje pogrešanih in iskanje v ruševinah.« Za reševanje ni primeren vsak pes, ne sme biti prevelik, pretežak, sploh če gre za reševanje izpod ruševin.

Posebno tovarištvo

Lojze si ne predstavlja, da bi živel brez psa, to je posebno tovarištvo. »Kuža mi je en velik sopotnik, spremljevalec, da živim, kot živim. Pred kratkim je bil kot gost, kot prostovoljec, povabljen na okroglo mizo o nasilju nad starejšimi, kjer so bili tudi predstavniki policije in centrov za socialno delo. »Povedal sem, da je človek lahko človeku največja zver in hvala bogu, da sem kinolog. Kadar nečesa ne morem urediti z ljudmi, se grem raje družit s psom, tu najdem svoje zadovoljstvo, mir in uspeh.« Pes se ne pretvarja, ne laže, reagira nagonsko in je naravnan na tvoja občutja, o svoji povezanosti z živaljo razmišlja Lojze. »Pes ti bo naravnost pokazal, če je vesel, žalosten, je res pravi prijatelj, ki te ne bo razočaral.«

V svoji službi je Lojze namreč doživel precej razočaranj nad ravnanjem ljudi. »Svojim kolegom po profesiji sem vedno rekel: 'Barabe se te morajo pošteno bati, ostali ljudje naj te pa imajo za prijatelja, s katerim gredo tudi na kavo',« pomežikne nekdanji policijski inšpektor. Zaposlen pri policiji sicer nikoli ni delal s psi, kot reševalec in kinolog pa je bil s policijo zelo povezan. »Dvajset let sem bil koordinator med Kinološko zvezo Slovenije in policijo, spodbujal sem sodelovanje. Tako danes policija prepozna pomoč reševalnih psov pri svojem delu in obratno. Pri Kinološki zvezi oziroma Komisiji za šolanje pri zvezi se zavedajo, da lahko policiji pomagajo.« Lojze je bil tako pred približno petnajstimi leti pobudnik spremembe zakona, ki se nanaša na iskanje pogrešanih oseb. Zdaj iskanje pogrešanih delimo na tri sklope. »Nevarne pogrešane osebe, ki posedujejo orožje ali so kako drugače nevarne, išče samo policija. Za to so opremljeni, usposobljeni in imajo določena pooblastila, ki jih reševalci nimamo. Potem je iskanje pogrešanih oseb, ki niso nevarne. Policija sicer vodi te akcije, mi pa na pobudo sodelujemo z reševalnimi psi pri pregledu terena, objektov. Tretji sklop je iskanje pogrešanih oseb v primeru naravne nesreče, ki pa so v pristojnosti Uprave RS za zaščito in reševanje.« Ta praksa se je pred petnajstimi leti pri nas tako dobro uveljavila, da so tudi ponekod v tujini prevzeli koncept.

Skrb za vse pse

Predsednik Kinološkega društva Zagorje si prizadeva za uveljavljanje še ene dobre prakse. V svojem okolju je vpeljal akcijo ulova nelastniških psov, ki je edinstvena v Sloveniji. »Dolga leta sem že pobudnik aktivnosti, kako poskrbeti za pse brez lastnikov. Ljudje imajo pse, pa ne morejo več skrbeti zanje, nekateri so spuščeni tako na podeželju kot v urbanem okolju. V občini Zagorje mi je že uspelo doseči dogovor, da zdaj v društvu skrbimo za ulov nelastniških psov. Lahko gre zgolj za pobeg in psa na podlagi čipa vrnemo lastniku, če lastnika ni ali ga ne moremo najti, poskušamo najti posvojitelja ali psa odpeljemo v zavetišče.« Lojze si želi, da bi seme dobre prakse iz Zagorja vzklilo tudi po drugih zasavskih občinah. »Ravno prejšnji teden sem govoril z županom in podžupanjo Trbovelj in Hrastnika. Se dogovarjamo. Iz Zasavja pa se lahko tak način delovanja razširi po vsej Sloveniji, da bomo povsod dobro poskrbeli za zapuščene kužke.«