Poznamo ga kot pronicljivega in natančnega opazovalca s povsem svojim slogom pisanja. Tudi knjiga je taka, svojevrstna in natančna. Z izjemnim uvodom, ki dokazuje avtorjevo poznavanje stvari, ki se jih loti, obenem pa je to knjiga, ki v nasprotju z uveljavljenim pristopom do arhitekture ne razkriva samo oblike, temveč tudi način gradnje stanovanj, umeščen v politično okolje.

Zame je bolj zanimivo, zakaj več ljudi ne zanima ta arhitektura. Zakaj? Ne nazadnje stanovanjska gradnja predstavlja neverjetno visok odstotek gradnje v katerem koli mestu. Obenem sem prepričan, da je stanovanjska gradnja tista, pri kateri se arhitekti zares izkažejo, in je največ, kar lahko podarijo ne samo mestu, ampak tudi svoji stroki.

London se razteza na več kot 1550 kvadratnih kilometrih in šteje nekaj manj kot devet milijonov prebivalcev, malo več kot pred drugo svetovno vojno. Stanovanjski problem je bil vedno dvojne narave, zaradi socialne razslojenosti in vprašanja, kdo bo stanovanja gradil. Na eni strani je bila zelo močna zasebna, spekulativna gradnja, na drugi pa že konec 19. stoletja prvi poskusi, da bi začeli deslumizacijo: viktorijanskih slumov si ni izmislil Charles Dickens, slumi so v Londonu obstajali še dolgo v 20. stoletje. V občini Tower Hamlets, kjer živim, se je odpravljanje slumov končalo šele leta 1974, ko so zaradi nemogočih higienskih razmer sanirali še zadnja dva kareja. In takrat je bilo slumov v Londonu res konec. Do sredine osemdesetih let minulega stoletja so stanovanja gradile tako vse londonske občine kot tudi londonsko okrožje, torej London County Council in po reformi lokalne samouprave leta 1965 Mesto London oziroma Greater London Council. Prva soseska, ki jo je zgradilo londonsko okrožje, je bila Boundary Estate konec devetnajstega stoletja, ki je zrasla na kraju zloglasnega sluma Old Nichol – to je bilo tisoč novih stanovanj za 5500 ljudi. Boundary Estate je zdaj v naši občini – torej lahko rečem, da se je v Tower Hamlets deslumizacija v Londonu začela in končala.

Binsey Walk, Southmere, Thamesmead

Arhitekti: oddelek za arhitekturo in gradbeništvo, Mesto London

Glavni arhitekt: Robert Rigg, 1967–1968, porušeno

 

Ti Parker-Morrisovi standardi so bili sprejeti konec šestdesetih let in so za neprofitno gradnjo – torej občinska stanovanja in stanovanja, ki so jih gradile stanovanjske zadruge – veljali do sredine osemdesetih let. Omenil sem že, da je socialna, neprofitna stanovanjska gradnja potekala tako v londonskih občinah – po letu 1965 jih je 32 plus londonski City – kot na ravni mesta, zanimivo pa je, kako so se dopolnjevali in zelo odkrito tudi tekmovali. Recimo: na jugovzhodu je bila občina Woolwich, na jugozahodu pa občina Battersea – zdaj sta obe del večjih občin. Ampak po drugi svetovni vojni sta res tekmovali z londonskim okrožjem, in to v slogu: »Vse, kar lahko naredi okrožje, lahko mi naredimo še boljše.« Kajti stanovanjska gradnja je bila vedno občinski ponos. Ko sem pripravljal knjigo, sem hodil po občinskih arhivih in bral zapisnike sej občinskih svetov o tem, kje bodo gradili, kako bodo poimenovali bloke. Občinski svetniki so odločali o praktično vsem, vključno z barvo za dnevno sobo, vse je bilo pastelno, o instalacijah, o tem, koliko oken bo, kakšen bo tapison v spalnicah, kakšna bodo slikopleskarska dela. Če so se občine ukvarjale z gradnjo v svojih mejah – in ni šlo samo za stanovanjsko gradnjo – pa je bila gradnja na ravni mesta oziroma okrožja še dosti bolj širokopotezna. Po prvi svetovni vojni, recimo, je okrožje gradilo predvsem velikanska naselja eno- ali dvodružinskih hiš zunaj središča mesta. Po drugi svetovni vojni, po škodi, ki jo je povzročilo bombardiranje, pa so bile potrebe drugačne in tudi gradbenih parcel bližje središču Londona je bilo nenadoma zelo veliko. S fronte so prihajali vojaki, ki so jih morali nekje nastaniti, raslo je število družin, za katere so morali poskrbeti – kajti to se je spodobilo, stanovanjska politika pa je postala res moralno vprašanje. Res pa je, da je povojno obdobje sovpadlo s popolnoma drugačnim arhitekturnim jezikom, bil je čas visokega modernizma in pozneje, v petdesetih in šestdesetih letih, brutalizma. Zrasle so prve modernistične stolpnice in res velikanski bloki dvoetažnih stanovanj, ki jim v Britaniji pravijo maisonettes. Šlo je za spoštovanje določenih pravil igre, kakšno naj bo moderno, sodobno stanovanjsko poslopje, in tega so se držali. Najvplivnejši arhitekt za britansko – in ne samo britansko – povojno sceno je bil švicarsko-francoski arhitekt Le Corbusier. Tako s slogom kot uporabo surovega betona in pravili, ki jih je določil, ker je šlo za iskrenost tako pri uporabi materialov kot pri izrazu samem, pa naj je šlo za steklo, beton ali opeko. Ne samo v Britaniji, ampak tudi drugje, recimo v Sloveniji, modernistične soseske radi odpravljajo kot »betonske grozote«, pri čemer pogosto dodajo še pridevnik »socialistične«. Takšno posploševanje nas ne pripelje nikamor: ne nazadnje je bil največji odstotek povojnih hiš v Londonu zgrajen iz opeke, tako kot vedno. London je namreč opečnato mesto, predvsem severni del, ki čepi na ogromni kepi gline, največja lokalna industrija pa so bile opekarne.

Robin Hood Gardens, Poplar

Arhitekta: Alison in Peter Smithson, naročnik: Mesto London, 1968–1972, čaka na rušenje

 

Dejstvo je, da trg sam ne more rešiti vseh stanovanjskih problemov, ki obstajajo. Tudi v Veliki Britaniji se je to izkazalo. Pred drugo svetovno vojno so zasebni najemodajalci recimo obvladovali skoraj 60 odstotkov celotnega stanovanjskega fonda, leta 1988 pa še samo osem odstotkov. Vse drugo je odpadlo na lastniška in neprofitna stanovanja. Po stanovanjskem zakonu iz leta 1980 – ki je izjemno podoben slovenskemu, Jazbinškovemu, ki je bil sprejet dobrih deset let pozneje – pa so se stvari spremenile: najemodajalci so ponovno prijeli vajeti v svoje roke, saj so pokupili izjemno veliko stanovanj, ki so jih pod zelo ugodnimi pogoji sicer odkupili stanovalci. In ta stanodajalski sloj je postal zelo številen in predstavlja skoraj 30 odstotkov stanovanj. To je bil eden od velikih paradoksov, ki ga je povzročil sprejeti zakon.

Stanarine v Londonu se višajo za 8 do 9 odstotkov na leto, ne obstajajo pa instrumenti, s katerimi bi to lahko preprečili. Konservativna vlada premierja Rishija Sunaka, ki, kot kaže, počasi, vendar ne dovolj počasi odhaja, je sicer pripravila predlog stanovanjske reforme, predvsem kar se tiče najemniških stanovanj, vendar pa jih je pri tem blokiral močan blok konservativnih poslancev, ki so tudi sami najemodajalci, vključno s finančnim ministrom. To sicer ni prepovedano, ni nezakonito. Ampak: ali je moralno, da so potem ti isti ljudje preprečili sprejem vsaj minimalnih ukrepov, zato da bi določili, za koliko se lahko najemnine povečujejo vsako leto?

Cranbrook Estate, Bethnal Green
Arhitekti: Skinner, Bailey in Lubetkin, naročnik: občina Bethnal Green, 1960–1965
 

Leta 1945 so na volitvah zmagali laburisti, ki so poleg vsega drugega obljubljali državno zdravstvo in pospešeno gradnjo stanovanj. Sprejet je bil zakon o financiranju občinske stanovanjske gradnje, po njem pa so občine za stanovanja od vlade oziroma finančnega ministrstva dobile dolgoročna posojila, za 35 do 40 let, z nizko nespremenljivo obrestno mero. Občine so najprej pripravile načrt, najele ali našle arhitekta oziroma biro, ki je zasnoval sosesko, to je bilo sprejeto na občinskem svetu, in občina je zaprosila za posojilo pri vladi. In gradila, se odločala, kako bodo imenovali bloke, kako ulice, kako bodo komunalno uredili zemljišča. To je trajalo do leta 1965, do reforme londonske samouprave, s katero so nastale nove, večje občine, ki so dobile tudi večje pristojnosti za stanovanjsko gradnjo. In ne samo to: vse občine so morale zaposliti občinskega arhitekta, ki je bil s svojim birojem v glavnem odgovoren za največji del stanovanjske gradnje v občini. Občine, ki so bile premožnejše in bogatejše, so si lahko privoščile večje biroje, revnejše pa so se s tem ukvarjale, kolikor so se lahko. Camden na severu Londona je na primer imel najboljši program občinske stanovanjske gradnje in pod vodstvom Sydneyja Cooka so zrasle fenomenalne soseske, recimo Alexandra & Ainsworth Estate, ki jo je sprojektiral Neave Brown. Podobno je bilo v sosednji občini Islington in pa v Lambethu, na jugu, kjer je imel občinski arhitekt Edward Hollamby izjemen občutek za dopolnjevanje in dograjevanje obstoječih sosesk – ne pa zgolj za rušenje, ki je bilo predolgo časa rešitev za vse. Nekateri londonski arhitekti so bili takrat 20, 40 let pred tem, čemur danes pravijo sodobne tendence v arhitekturi. Velika ideja prvih velikih modernističnih povojnih sosesk, recimo Lansbury Estate v Tower Hamlets, je bila ta, da bosta pristaniški delavec in zdravnik stanovala v sosednjih hišah in da socialna dimenzija ne bo pomembna, ker imamo vsi enake zahteve in pričakovanja do stanovanj. To se je potem razvilo v Parker-Morrisove standarde, o katerih sva že govorila.

Veliko ljudi je prepričanih, da je vlada Margaret Thatcher z njim uzakonila »pravico do nakupa«, ki je stanovalcem oziroma ljudem s stanovanjsko pravico v občinskih stanovanjih omogočila, da so jih lahko kupili po določenem času bivanja v njih. To ni res: občine so lahko stanovanja, ki jih niso več potrebovale, prodajale že od konca tridesetih let prejšnjega stoletja naprej. Popolnoma drugačna pa je bila kvota, saj je prodaja občinskih stanovanj zdaj postala sistemska: s pomočjo poceni posojil in z res velikimi, tudi 30-odstotnimi popusti stanovalcem. To vse je podobno kot v Jazbinškovem zakonu. Vendar pa ima angleški zakon ideološko varovalko, ki je slovenski nima: zakon je občinam namreč prepovedal reinvestiranje denarja od prodaje v nova stanovanja. Torej niti teh 10 do 15 odstotkov od prodaje – vse drugo je šlo na finančno ministrstvo – niso smeli vlagati v novogradnje. In to je ključni problem, zaradi katerega se Angleži še vedno tepejo po glavi. Drugače je bilo na Škotskem in v Walesu, kjer so ta zakon že spremenili, in v Severni Irski. Če občine, ki so najbolje vedele, kakšne so njihove potrebe in kje lahko gradijo, ne smejo vlagati niti penija od denarja, ki so ga dobile od prodaje stanovanj, v novo stanovanjsko gradnjo, začne zevati primanjkljaj, ki je vsako leto večji.

Fernwood, Wimbledon Park Estate

Arhitekt: W. H. Beesley, občinski arhitekt občine Wandsworth, 1947–1953

 

Investitorji. In v tem je problem: tudi stanovanjske zadruge, ki naj bi gradile neprofitna stanovanja, zdaj vedno več gradijo, kot se reče, za trg in se počasi spreminjajo v popolnoma običajne investitorje. Občine lahko samo določijo odstotek cenovno dostopnih, torej affordable stanovanj. Ta beseda affordable se je pojavila v zadnjih šestih letih, ko se je izkazalo, da je cenovno dostopnih stanovanj vedno manj. Določili so, da dostopnost pomeni 10 odstotkov nižjo ceno od tržne, kar je potem dostopno ... za koga?! Občine sicer morajo potrditi načrte in izdati gradbena dovoljenja, pri čemer investitorji seveda obljubljajo marsikaj. Nato pa, čudež, ko je načrt že potrjen, se nenadoma začnejo dogajati spremembe. Investitorji ugotovijo, da če bo 30 odstotkov stanovanj cenovno dostopnih, ne bodo imeli dobička in bodo gradnjo opustili. Tega sicer nikoli ne naredijo, ampak dajo občinam določeno vsoto denarja, ki naj jo potem sami uporabijo za nakup stanovanj v njihovem bloku ali kjer koli drugje. In to zelo pogosto kar po tržni ceni.

Neprofitna občinska gradnja je bila vedno korektiv tržnim manipulacijam. Če se pelješ z letališča v središče Londona, se pelješ mimo desettisoče vrstnih hiš, in prepričan sem, da je pri vseh šlo za špekulativno gradnjo. To so bili mali investitorji, ki so zgradili deset ulic in jih potem prodali. In ne samo to: zgrajene so bolj tako tako. V Britaniji obstaja izraz jerry-built, ki pomeni šmafu, slabo zgrajeno. V eni od takih hiš sem stanoval tudi sam. Zgrajene so bile za največ 20, 25 let, potem naj bi jih podrli in gradili na novo, moja je bila takrat stara že 110 let. Kot se zgodi zelo pogosto: vse, kar naj bi bilo začasno, je zelo trajno.

Lahko se pogovarjamo o morali, o resničnih socialnih razmerjih, a nas to ne bo pripeljalo daleč. Obstaja en svetel primer stanovanjske gradnje v Evropi, in to je seveda Dunaj. Pri tem je nastal paradoks: do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja sta si bila sistema gradnje občinskih stanovanj v Londonu in na Dunaju zelo podobna, tako z začetki kot tudi hitrim razvojem po prvi svetovni vojni, torej v Avstriji v času tako imenovanega rdečega Dunaja, in še zlasti po drugi svetovni vojni. Angleži so potem nasedli klicu sirene trga, Avstrijci pa ne, in tako zdaj v 1800 dunajskih občinskih soseskah živi pol milijona ljudi. Eden najpomembnejših aspektov socialne stanovanjske gradnje na Dunaju je, da se, vsaj po naslovu sodeč, ne da sklepati o tem, kako premožni so stanovalci. In na to, pravijo, so še posebno ponosni. To pa je načelo, ki so se ga že v petdesetih letih poskušali držati tudi v Londonu, vendar jim je pri tem spodletelo.

Res je sicer, da je Dunaj občutno manjši od Londona, princip, ki so ga oboji uporabljali za stanovanjsko gradnjo, pa je bil isti, tudi v Berlinu, Parizu, celo Madridu so bile stanovanjske soseske zgrajene po dunajskem modelu. Tudi v Sloveniji se veliko govori o Dunaju, ampak karte oziroma denar na mizo, da vidimo, kako resno kdo misli.

Res hvala za prijazne besede. Pri vseh soseskah je bila najbolj emblematičen primer Robin Hood Gardens, ki sta jo sestavljala dva velika bloka in super zelenica z igriščem med njima. In prav zanjo sta se poleg drugih res borila tudi Rogers in Hadidova. Robin Hood Gardens sta sprojektirala zakonca Alison in Peter Smithson, to je bila njuna edina neprofitna stanovanjska gradnja. Bila sta veliki ikoni britanskega modernizma in še posebej brutalizma. En blok je že porušen, drugega bodo začeli rušiti v teh dneh. V Robin Hood Gardens sem sicer zaljubljen od leta 1992, ko sem šel prvič tja na neko zabavo in kar nisem hotel oditi, ker so bila to velika štiri-, petsobna stanovanja, zgrajena v dveh etažah, torej maisonettes, kar je tipologija, ki jo je London očitno vzel za svojo. Robin Hood Gardens je fenomen zaradi dveh stvari. Prvi je ta, da so propadli vsi poskusi, da bi sosesko spomeniško zaščitili. Drugi pa je ta, da lepo pokaže domala vse probleme, ki jih ima občinska – v tem primeru sicer mestna – stanovanjska gradnja. Je zraven predora pod Temzo, južno od takrat že opuščenega londonskega pristanišča. Projektirati so jo začeli leta 1966, končana je bila leta 1972, vendar pa tudi takrat še ni bilo niti približno jasno, da bo slabega pol kilometra stran začel rasti Canary Wharf, drugo poslovno središče Londona. Takrat je bil to deprivilegiran, skoraj opuščen del mesta. Film Črni petek za gangsterje, torej Long Good Friday, iz leta 1980 z Bobom Hoskinsom in Helen Mirren čudovito in zelo šokantno kaže ta prehod oziroma, če že hočemo, tranzicijo, v kateri se prepletajo kriminal, gangsterji vzhodnega Londona, gradbeno špekuliranje ter, ker to očitno ni dovolj, še Irska republikanska armada. Moji spodnji sosedi so živeli v Robin Hood Gardens in večkrat so mi že rekli, da bi šli, če bi obstajala možnost, takoj nazaj. Ne samo zato, ker so velika družina in je bilo veliko stanovanje, ampak tudi zato, ker je tam obstajala skupnost, stanovalci so bili povezani. Ko je občina razglasila, da bodo Robin Hood Gardens porušili, je razpisala referendum za stanovalce. Vendar pa, kot vsi dobro vemo, je izid referenduma zelo odvisen od tega, kako postaviš vprašanje, in vprašanje, ki ga je postavila občina, je šlo nekako takole: »Ali bi si želeli živeti v hiši z vrtom?« Na tako vprašanje bi 90 odstotkov Londončanov odgovorilo da. To pa seveda ni pomenilo, da so bili za to, da bi njihova bloka porušili. Ampak občina je mahala z izidom in ga interpretirala kot soglasje k rušenju. Pa še samo 30 odstotkov ljudi je glasovalo na referendumu. Obenem se postavlja vprašanje, kako staro nadomestiti z novim, koliko je dejansko cenovno dostopnih stanovanj v na novo zgrajenih naseljih. Ko začneš seštevati ta stanovanja plus 30 odstotkov, ki naj bi bila cenovno dostopna, ugotoviš, da je teh v na novo zgrajenih soseskah enako ali manj kot v starih, ki so jih porušili. V Robin Hood Gardens je bilo 214 občinskih stanovanj, v novi soseski jih bo 1200, vendar od tega samo 220 neprofitnih in resnično cenovno dostopnih. To pomeni, da je bilo v soseski včasih skoraj 100 odstotkov cenovno dostopnih stanovanj, zdaj pa jih bo 18 odstotkov, torej niti 30 odstotkov, kot jih zahteva občina ... Stvari res niso tako zapletene, kot jih poskušajo predstaviti investitorji ...

Kritike so bile zelo prijazne, dobivam pa zelo veliko sporočil ljudi, katerih bloki so v knjigi, in se mi zahvaljujejo za objavo. To je zame enako dragoceno kot to, kje po svetu se potepa moja knjiga. Res sem imel srečo z založnikoma FUEL, Damonom in Stephenom, ki sta mi na podlagi objav na mojem instagram računu @notreallyobsessive ponudila sodelovanje. Njuno oblikovalsko in založniško delo sem dobro poznal in sem potreboval pet sekund, da sem rekel ja. Zdi se mi, da smo se dobro ujeli. Sploh pa: sta modernista in z modernisti se očitno razumem.