»Presenečen sem bil, kako priljubljen je tu hokej. V Kanadi, kjer je hokej nacionalni šport, seveda vemo, da hokej igrajo tudi drugje, nisem pa vedel, da je toliko zanimanja zanj med Slovenci. Na tekmah, ki sem si jih ogledal, je bilo vzdušje v dvorani izvrstno, tudi kakovost je na visoki ravni, res sem bil navdušen. Všeč mi je, da je ledena ploskev tu večja kot v ameriško-kanadski poklicni ligi NHL, saj izkušnje, znanje in kreativnost hokejistov še bolj pridejo do izraza. Dober hokej se igra in uživam v njem, zdaj pa bomo prinesli vanj še nekaj več zabave,« nam je te dni povedal Alexandre Lefebvre, 43-letni kanadski poslovnež, pred nekaj leti uvrščen med 40 najpomembnejših Kanadčanov do 40. leta.

Resni načrti

Njegove besede o hokeju v teh dneh delujejo zelo osvežilno ne le zaradi poletne vročine, ampak predvsem ker gre za novega strateškega partnerja ljubljanskega hokejskega kluba, ki s svojim finančnim vložkom in načrti daje nov zagon klubu in slovenskemu hokeju. »S partnerstvom podpiramo razvoj tega športa v Ljubljani in Sloveniji, domovini staršev moje soproge. Z jedrom iz najboljših slovenskih hokejistov, ki so zdaj razpršeni po tujih klubih, želimo klub dvigniti na višjo raven. S tem bi bile tekme še bolj privlačne za gledalce, poskrbeli bomo tudi za več spektakla in zabave zunaj ledu. Z najboljšimi izkušnjami iz NHL nam to lahko uspe. Naš cilj je, da v štirih letih osvojimo naslov prvaka v mednarodni ligi ICE,« napoveduje mož, ki motiva za sodelovanje s slovenskim klubom ni našel samo zaradi rednih obiskov domovine staršev njegove žene, s katero sta se spoznala med študijem v Kanadi. Je pa to seveda precej pripomoglo.

»Družina moje žene je iz Murske Sobote in večkrat smo prišli na obisk, saj imajo žena in najini trije otroci poleg kanadskega tudi slovensko državljanstvo. Slovenija nam je bila vedno zelo všeč, Ljubljana, Bled, morje, gore ... Glavna spodbuda za stik s slovenskim hokejem pa je bil moj 15-letni sin, ki v Las Vegasu igra za mladinsko moštvo lanskih prvakov NHL. Njegov trener je treniral Innsbruck in je omenil, da bi moj sin lahko kdaj igral v slovenski reprezentanci. Ko sem bil spet na obisku, me je povabil na tekmo med Olimpijo in Innsbruckom in tako se je začelo. Spoznal sem predsednika kluba, ki je bil hvaležen za možnost finančnega vložka in nekatere nove ideje, ki sem jih dobil v NHL. Razložili so mi načrte in želje, meni pa so bili všeč ljudje, vzdušje in strast v klubu ter dvorani, zato sem si rekel, zakaj pa ne. Nikoli prej še nisem vlagal v kak klub, imam pa v NHL veliko dobrih prijateljev, ki jih lahko vprašam za nasvet,« pravi Kanadčan, ki se zaveda, da bi se njegov sicer obetavni sin veliko lažje nekoč prebil v slovensko kot v kanadsko reprezentanco.

»Saj je dober, a ne tako zelo dober. V Kanadi je konkurenca v hokeju veliko hujša kot v Sloveniji, saj je tam daleč najbolj priljubljen šport, po razširjenosti in pomenu mu je morda še najbliže religija. Daleč zadaj so košarka, baseball, ameriški nogomet ... Tudi sam sem igral hokej, a bolj za zabavo. O priljubljenosti dovolj pove podatek, da se je letos še na hokejski tekmi ženske lige v dvorani zbralo več kot 20.000 gledalcev. Moj zelo dober prijatelj je Jonathan Marchessault, ki je lani z Las Vegasom osvojil Stanleyjev pokal in prejel nagrado za najkoristnejšega igralca končnice, pred nekaj meseci pa je z mano obiskal Ljubljano. Še on ni dovolj dober, da bi se uvrstil v kanadsko olimpijsko reprezentanco. A nikoli ne veš,« razmišlja Lefebvre, ki je nekaj svojih zvez iz NHL že uporabil za pomoč ljubljanskemu klubu.

Razvoj mladih

»Poleg okrepitve moštva imamo velike načrte tudi z razvojem mladih. Navdušen sem nad športnimi sposobnostmi Slovencev. Za vas to sicer ni nič novega, za Kanadčana pa je res neverjetno, koliko odličnih športnikov ima tako mala država. Že prej sem spremljal Anžeta Kopitarja, Luko Dončića, vaše kolesarje ... Odlični ste v veliko športih in ne osvajate medalj le v zimskih športih kot Norvežani. Vaš potencial se vidi že med mladimi, saj v zahodnem svetu ni tako velikega deleža atletsko razvite mladine. Tukajšnjim mladim hokejistom bomo skušali zagotoviti boljše možnosti za razvoj. Nerodno je, da v vsej Sloveniji ni nobenega drsališča, smo pa v avstrijskih Borovljah organizirali kamp za mlade in po priporočilu prijateljev iz NHL tja pripeljali švedska trenerja, ki veljata za najboljša za učenje tehnike. Delala sta že s članskim moštvom Olimpije in z najboljšimi mladimi, dva obetavna mladinca bosta celo šla trenirat v ZDA. Pripravljamo tudi hokejsko šolo, razvoj mladih jemljemo kot odgovornost in garancijo za prihodnost kluba. Želimo ustaviti odliv najboljših slovenskih hokejistov in jih zadržati tu. Poleg Roberta Saboliča, Blaža Gregorca in Blaža Tomaževiča smo iz tujine pritegnili še nekaj okrepitev, ki lahko pomagajo k uspehu kluba in razvoju hokeja med mladimi,« razkriva načrte uspešen podjetnik, ki je izvršni direktor BMR Group z več kot 8000 zaposlenimi, član več upravnih odborov in lastnik vodilnega kanadskega podjetja za prodajo gradbenega materiala in jeklenih izdelkov. »Podobno kot vaša trgovina Merkur kupujemo in prodajamo material za gradbenike in za ljudi, ki kaj prenavljajo. Posel je začel moj dedek, nadaljevali moj oče in strica, zdaj ga vodimo z bratom in sestro. Posel je močno zrasel, zato smo del prodali zelo veliki družbi, ki jo zdaj vodim. Dela je ogromno, zato me ne bo veliko tu. Imam zaupanje v vodstvo kluba in jasno je, da bomo denar od vstopnic in sponzorjev usmerjali v moštvo, saj bo z uspehi prihajalo še več gledalcev, to pa bo omogočalo nakup še boljših igralcev in še boljši razvoj mladih,« razloži sogovornik, ki se kot poliglot že začenja učiti tudi slovenščino.

»Skušam se učiti neke stavke, a to kar traja, saj tu vsi govorijo angleško in me malo preveč razvajajo s tem. Za nas, ki živimo v majhnem francoskem delu Kanade in smo obkroženi z veliko večino, ki govori angleško, je ohranjanje jezika zelo pomembno in zanj se je treba boriti. Sam se skušam naučiti čim več jezikov prav iz spoštovanja do njih. Ob španščini znam tudi nekaj portugalščine, ker na Portugalskem gradimo hišo in je veliko prijetneje, če lahko z domačini govoriš v njihovem domačem jeziku,« še pove in v dokaz svojega prizadevanja že vplete nekaj slovenskih besed.

Val vlagateljev

Prihod vsakega novega vlagatelja v športni klub običajno med navijači in v širši javnosti brž sproži tudi precej vprašanj, kako iskreni so pravzaprav njegovi nameni in kako bo vplival na klub. Dvome zbujajo tudi kakšne že končane zgodbe o vlagateljih, ki so hitro odnehali in še zdaleč niso izpolnili visokoletečih načrtov in obljub. V slovenskem hokeju je pred desetletjem odmeval nakup blagovne znamke hokejskega kluba Jesenice, iz katerega ni bilo nič, saj kupec ni plačal obljubljenih 150.000 evrov. V zadnjem času pa je zanimanje javnosti pritegnil val novih lastnikov v slovenskem nogometu, saj sta nedavno nove lastnike dobila tudi nogometna kluba Maribor in Mura.

Z Mariborom je maja podpisal pismo o nameri Acun Ilicali, turški medijski mogotec in lastnik angleškega nogometnega kluba Hull City, nekoč pa voditelj priljubljenih turških TV-oddaj. Kot je povedal za Sportklub, nogomet podpira predvsem zaradi svoje strasti, v Mariboru in Sloveniji pa vidi velik športni potencial. »Če vložiš v klub v Sloveniji, boš morda izgubil milijone. A če ta klub dvigneš na visoko raven, boš te milijone dobil nazaj z obrestmi. Res je, tveganje je veliko, ampak to je tisto, kar me privlači,« je pojasnil svojo odločitev. Z Muro je minuli mesec podpisal pogodbo o sodelovanju ameriški poslovnež albanskih korenin George Juncaj, lastnik kluba Michigan Stars FC, ki naj bi ga pri nas navdušila strast navijačev in vzdušje na tekmah.

Že prej so tuje lastnike dobili še v nekaterih klubih – v Celju so po neposrečeni izkušnji leta 2021 ukrajinske vlagatelje zamenjali ne dosti manj skrivnostni ruski lastniki in klub letos popeljali do naslova prvaka, lendavska Nafta se je v prvo ligo uvrstila podprta z madžarskim kapitalom, v Olimpiji je srbsko-ameriškega vlagatelja zamenjal nemški lastnik. Tuji kapital je zaslužen tudi za obstoj košarkarskega kluba Cedevita Olimpija. O uspešnosti naštetih vlagateljskih zgodb je še prezgodaj soditi, dejstvo pa je, da je po razprodaji slovenskih podjetij v minulih desetletjih močno usahnilo domače zanimanje za vlaganje in sponzoriranje v športu, zato so tuji vlagatelji, ki so pripravljeni vložiti lastna sredstva, kljub nekaterim dvomom še kako zaželeni. Če so seveda tisti pravi, iskreni in zaupanja vredni.

Miha Butara, predsednik hokejskega kluba Olimpija, je prepričan, da so s svojim novim vlagateljem vsekakor imeli srečno roko. »Po sedmih letih relativno uspešnega obdobja smo prišli do točke, ko je bil za nov korak naprej potreben dodaten kapital. Alexu Lefebvru smo decembra na srečanju razložili projekte in načrte. Takoj se je vzpostavila dobra in pristna komunikacija, saj je uspešen podjetnik in oseba z izjemnimi kvalitetami. Že januarja je klubu nakazal pol milijona evrov zgolj na zaupanje. V nadaljevanju smo jasno določili naše cilje v štirih letih, razložili, kakšno moštvo želimo že v letošnji sezoni, pa tudi načrte v zvezi z blagovno znamko. Glede moštva je marsikaj že znano, glede marketinškega področja pa bo več znano ob začetku sezone. Za tak preskok in za takšno moštvo, kot ga imamo zdaj, nam je prej vedno primanjkovalo denarja, zdaj pa nam prihod vlagatelja omogoča tudi to. Poleg drugega ima namreč veliko dobrih poznanstev v NHL, kar nam bo odprlo marsikatera vrata in olajšalo tudi razvoj mladinskega hokeja. Kljub boljšim finančnim možnostim nameravamo še naprej ostati racionalni in bomo imeli ogrodje moštva iz najboljših slovenskih igralcev.«