Če smo pred desetimi leti na teh straneh v članku, ki je bil posvečen predvsem pajesenu, drevesu prišleku iz Azije, ki zmore zrasti v razpoki asfalta, omenjali 50 rastlin, ki v Sloveniji veljajo za invazivne, smo na nedavnem medijskem snidenju s slovenskimi strokovnjaki slišali za evropski spisek, ki jih navaja več kot 400. Evropska zakonodaja se je glede te problematike zaostrila leta 2016, v režiji naše države pa se je zgodil spletni portal Invazivke, ki služi temu, da živelj ovaja morebitne nove invazivne tuje vrste. Na seznamu je približno 170 vrst, je pa res, da so na tem spisku tudi vrste, ki jih pri nas v naravi bodisi še ni ali pa je njihova pojavnost kvečjemu sporadična, vendar so že prepoznane kot problematične in se jih v nekaterih primerih pričakuje
Če izvzamemo primere tujerodnih rib v Jadranu, načeloma ni migracij tujih vrst brez migracij ljudi. Nemalo tega, kar ima danes domicilni status, kot denimo krompir, fižol, paradižnik, čebula, buče, česen, je prišlo od drugod, a je do danes pridobilo tako domicilen status, da denimo slovenski česen velja za avtentično kvaliteten in čislan produkt, kitajski pa malodane za ponaredek. Čeravno je v Evropo iz Centralne Azije prišel šele okoli leta 1000, pa še potem se ga je dolgo uporabljalo zgolj kot zdravilo, medtem ko se je v kulinariki začel uporabljati šele okoli 14. stoletja.
Bistven pospešek pri svetovnih migracijah se je zgodil leta 1492 z odkritjem Amerike. To je intenziviralo svetovni promet, potovanja in izmenjavo dobrin do sodobnih razsežnosti, ki presegajo vse prejšnje. Obenem je danes vse dosegljivo hitreje, nove možnosti so okrepile tudi povpraševanje in vzgibe po eksperimentiranju. Nenazadnje prinesti domov kaj novega in neznanega vedno pomeni tudi poslovno priložnost.
Sive veverice pri nas še ni
»Ko ljudje obiščejo drug kontinent, jih glede semen in eksotičnih rastlin 'srbijo prsti',« je na medijskem srečanju 14. maja, torej na svetovni dan zdravja rastlin, dejal Jan Robin, ambasador kampanje Ohranimo rastline zdrave, varujmo življenje ali v angleškem izvirniku PlantHealth4Life. Po izobrazbi kemik je javno prepoznavnost dosegel kot ljubiteljski botanik oziroma botanični vplivnež. Pod imenom Botanik po srcu na instagramu skozi prispevke, v katerih vsebine združuje s prizori svojega grajenega telesa in rastlin, z več kot 68.000 sledilci uspešno konkurira ostalim slovenskim spletnim zvezdnikom, z botaniko na svoj način pa prehiteva avtomobilistične vplivneže. Obenem potrjuje zaznavo, da so rastline vseh vrst pomemben interes mnogih Slovencev oziroma Slovenk. Kar je nenazadnje izjavil že Saša Vrtnar.
Robin je bil del posadke domačih izvedencev, ki so pred nastopom vrhuncev turistične sezone in porastom potovanj predstavili aktualno problematiko invazivnih vrst pri nas. Kjer je problematika, tam je kampanja. V tem primeru gre za kampanjo Ohranimo rastline zdrave, varujmo življenje ali v angleškem izvirniku PlantHealth4Life, ki poteka pod okriljem Evropske unije in v okviru katere se je medijsko srečanje tudi zgodilo. Robin je obenem njen ambasador, velja pa omeniti tudi televizijsko voditeljico Bernardo Žarn, ki je medijsko srečanje vodila.
In naj že na začetku, preden podrobneje opišemo dogajanje, oznanimo relativno aktualno novico, da sive veverice, o kateri smo pisali pred letom dni, pri nas še vedno ni! Gre za invazivko, ki zaradi boljše prilagodljivosti ogroža avtohtono navadno veverico in je ponekod v Evropi že prevladala. Tako so v Angliji z državno privolitvijo oklicali odprt lov na njih, obenem je prišla na jedilnike poudarjeno patriotskih britanskih restavracij. A kot je dejala dr. Barbara Piškur, ki je na medijskem srečanju predstavljala Gozdarski inštitut Slovenije, siva veverica še ni prestopila meje med Slovenijo in Italijo, kjer je že začela prevladovati. Podobno velja za bakterijski ožig oljk na jugu Italije, na območju Apulije, ki je opustošil oljčne nasade in o katerem dr. Alenka Zupančič iz Uprave za varno hrano pravi, da ga v Sloveniji za zdaj še nismo zaznali. »Mu pa stalno sledimo, kajti v začetnem stadiju okužba še ni vidna.« Težave se pričakujejo tudi v zvezi z japonskim hroščem, ki se najraje širi kot slepi potnik in naj bi prispel v letu ali dveh. Znotraj Unije je bil prvič zaznan leta 2014 v Italiji, nato v Švici, leta 2021 tudi v Nemčiji.
Do kakšnih razsežnosti se je razvila ogroženost s tujerodnimi vrstami, govori podatek, da so fitosanitarni inšpektorji v letu 2023 opravili 12.853 pregledov, kar je približno še enkrat več kot leta 2021. Kot pojasnjuje dr. Zupančičeva, se število opravljenih pregledov iz leta v leto povečuje, predvsem zaradi nenehnega povečevanja uvoza rastlin, posebej svežega sadja in zelenjave preko Luke Koper, in zaradi strožjih zahtev ob vstopu v Unijo na področju zdravja rastlin.
Nevarna zlata trsna rumenica
Za nadzor rastlin v osebni potniški prtljagi in za poštne pošiljke, namenjene fizičnim osebam, je v Sloveniji primarno pristojen carinski organ. Fitosanitarni inšpektorji s carinskim organom na Brniku izvajajo skupen nadzor enkrat mesečno, v okviru tega carinskega nadzora so v letu 2023 opravili 20 zasegov blaga, za katero potniki niso predložili ustreznega fitosanitarnega spričevala. Med zaseženim je šlo pretežno za eksotično sadje in zelenjavo, zaseženo blago pa je izviralo iz Bangladeša, Filipinov, Vietnama, Indije, Indonezije, Kameruna, Kosova, Nigerije, Ruande, Rusije, Tajske, Turčije in Združenih arabskih emiratov. Za nedovoljen vnos brez fitosanitarnega spričevala so sicer predvidene kazni v višini od 400 do 1000 evrov.
V Sloveniji si naloge preverjanja glede na vrsto organizma in glede na vrsto rastlin delijo štirje laboratoriji. Potem ko je Evropska unija z ukrepi iz oktobra 2016 predpisala, da države članice opravljajo večletne preiskave glede morebitne prisotnosti škodljivcev in bolezni rastlin na svojem območju, se je pri nas vzpostavilo okoli 50 programov preiskav, ki zajemajo približno 90 škodljivcev in bolezni rastlin oziroma skupin teh organizmov. Letno se na terenu tako opravi približno 4000 pregledov, odvzame več kot 2000 vzorcev in postavi več kot 300 pasti. To delo glede na pripravljene programe opravljajo fitosanitarni pregledniki (to niso inšpektorji), v Sloveniji jih je imenovanih več kot 170, niso pa vsi v program vključeni vsako leto.V boj proti škodljivcem se torej tudi vlaga več, kot se je nekoč. Dr. Zupančičeva: »Čeprav škodljivci prihajajo kljub ukrepom, je ukrepanje vsekakor potrebno. Rastline še vedno prihajajo v Evropsko unijo, prav tako se selijo po Evropski uniji. V Sloveniji se izrazito ukvarjamo z zlato trsno rumenico, zaradi katere se na Štajerskem vinogradi zelo krčijo.« Trsna rumenica je bila v Sloveniji prvič zaznana leta 2005, do danes pa je postala tako nevaren pojav, da je država leta 2023 določila obvezno odstranjevanje simptomatičnih trsov na okuženih območjih, obenem pa pridelovalci lahko računajo na odškodnino.
Še najmanjšo tegobo pomenijo invazivni sesalci. Izmed teh sta na vsedržavni tiralici poleg nekaj tipov veveric navedena še rakunasti pes in rakun. Prvi izhaja iz vzhodne Azije in v naravi še ne tvori stabilne populacije, prav tako ne drugi, ki je bil prvič zaznan leta 2002, kot »pot vnosa« v naše kraje pa je navedeno, da je šlo bodisi za pobeg ali za izpust iz ujetništva. V zadnjih nekaj desetletjih sta se namreč nadvse razširili ponudba in povpraševanje po alternativnih objektih ljubezni, vključno z domačimi živalmi, v vnemi po ekskluzivnosti pa so si nekateri za ljubljenca omislili rakuna ... Ki so se ga sčasoma naveličali ali pa se on ni počutil ljubljenega. A pretežni del invazivk sestavljajo žuželke, rastline in glive.
Eno samo prineseno seme lahko ogrozi rastlinje v Evropi
V podobno generacijo prišlekov, kot je rakun, spada tudi kostanjev listni zavrtač, metulj, ki je domnevno kot slepi potnik k nam prišel z Balkana oziroma je bil pri nas prvič zaznan leta 1994, medtem ko je bila dolgonoga jelova uš, ki suši mlade iglavce in je prišla iz Severne Amerike, prvič opažena leta 2007. Leta 2010 je v Slovenijo iz Azije prišla plodova vinska mušica, katere samica lahko napade še nezrel zoreč plod in vanj vloži glivo. V tem se razlikuje od navadne vinske mušice, ki jajčeca leže samo v gnijoč plod. V nekaterih primerih je šlo tudi za lažen preplah, enega od teh je opisala dr. Barbara Piškur z Gozdarskega inštituta: »Pred nekaj leti se je pojavil sum, da gre za kitajskega kozlička, ki je že v soseščini. Po načrtu za izredne ukrepe smo ukrepali tudi mi. Akcija je bila zelo hitra. Šlo je za drevo, ki se je sušilo, vendar ga nismo mogli kar posekati, ampak je bilo to treba storiti po kolobarjih od vrha navzdol. Vsak kos se je pogledal in diagnosticiral, obenem smo v krogu 300 metrov pogledali vsa drevesa in kurnike ter ostale objekte, kjer smo iskali simptome. K sreči je šlo zgolj za suho vejo.«
Irene Zanetti iz Evropske agencije za varnost hrane, pod pokroviteljstvom katere se odvija omenjena kampanja, opozarja, kako usodno je, če se ne zavedamo, kakšne so lahko posledice vnosa in neustrezne obravnave škodljivcev. Spomni na irsko krompirjevo lakoto, ko je zaradi plesni, ki je uničila pridelke krompirja, med letoma 1845 in 1851 umrlo približno milijon Ircev, številni pa so se izselili. Zanettijeva: »Irske lakote ne gre pozabiti. Ožig oljk v Apuliji ima na tamkajšnje prebivalstvo, ekonomijo in lokalno okolje podobno katastrofalen učinek, pri čemer za zdaj ne poznamo ukrepov, s katerimi bi ga zajezili. Kot prav tako očiten evropski problem bi omenila holandsko bolezen brestov, zaradi katere so uničena velika območja in prizadet ekosistem. Zato preko kampanj, kakršna poteka tudi v Sloveniji, poskušamo ozaveščati ljudi, da že to, da iz čezmorske dežele prinesejo domov eno seme ali košček sadja, lahko ogrozi rastlinje v Evropi.«
Ambrozija pri nas že od leta 1950
Zavedanje o prisotnosti tujerodnih vrst tudi pri nas ni od včeraj, ampak sega vsaj v 19. stoletje. Ameriški javor in pajesen sta bila na našem območju prvič zaznana leta 1850, japonska sviloprejka, pri kateri je najprej šlo za namerno poselitev, potem pa za spontano širjenje, je bila prvič registrirana leta 1866. Še malo prej, leta 1860, se je pojavila sirska svilnica, ki »verjetno vpliva na spremembo mikroklime in sestavo listnega opada, dokazan je bil vpliv prisotnosti sirske svilnice na talne členonožce«, pravi državni spletni portal, ob čemer – čeravno spoštujoč drugačno dojemanje časa, ko gre za naravo – pomisliš, da gre za vrste, ki bi si nemara vendarle že zaslužile dobiti državljanstvo.
Če naštejemo še nekatere primerke iz srednje generacije, lahko kot prvo omenimo obče znano ambrozijo, ki je prišla iz Severne Amerike, prvič je bila pri nas zaznana leta 1950. Podobno velja za lubni ožig, drevesom škodljivo glivo, ki je bila prvič zaznana leta 1976, njena razširjenost pa nikdar ni dosegla epidemičnih razsežnosti. Zanimiv je tudi metuljnik, okrasna rastlina, ki je bila prvič zaznana leta 1934 na Pohorju, kamor je prišla iz Kitajske, zaradi plitvega koreninskega sistema pa lahko povzroči erozijo brežin potokov ob poplavah, torej zmanjšuje poplavno varnost.
Porast števila tujerodnih vrst je svetovni fenomen in na spisku, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov znotraj Organizacije združenih narodov (OZN), je kar 3500 takšnih, ki imajo status škodljivcev. Po njihovih napovedih naj bi se število v prihodnje še povečalo. Izračunali so, da letno povzročijo za 423 milijard dolarjev škode, in menijo, da so nemalokrat vsaj posredni, če ne neposredni krivci za izumiranje vrst. S takšno oceno so leta 2019 postregli raziskovalci s katedre za biologijo na londonski univerzi, ki so raziskali obdobje od leta 1500 do danes in ugotovili, da je v tem času izginilo 935 vrst. V vsaj 300 primerih, med katerimi je 261 živali in 39 rastlinskih vrst, je šlo za pritisk tujerodnih prišlekov.
Najmanj škodljivih vrst
prihaja iz Afrike
V današnjih časih so ti procesi postali še intenzivnejši, po poročilu OZN pa 34 odstotkov vrst, ki so na nekem območju prepoznane kot škodljive, prihaja z ameriškega kontinenta, 31 odstotkov iz Evrope ali Centralne Azije, 25 odstotkov iz Azije in s pacifiškega območja, še najmanjši delež škodljivih vrst globalno zagotavlja Afrika.
Dobavljanje tujerodnih škodljivcev drug drugemu torej lahko pusti vtis globalne uravnoteženosti in nikakor ne gre zgolj za »rumeno nevarnost«, za kar se nemara ob preveliki količini filmov o vietnamski vojni rado okliče nekaj, kar prihaja iz Azije. Obstajajo tudi povsem notranje zahodnocivilizacijske relacije. Če se komu zdi, da Slovenci ječimo pod invazijo ambrozij in drugih severnoameriških prišlekov, je treba povedati, da je Severna Amerika deležna invazije regrata. In ne, kljub velecenjenosti regratove solate pri nas njim porumenele planjave niso v veselje.
Pa vendar dr. Jaka Razinger s Kmetijskega inštituta pravi, da so najbolj kočljive tiste rastline, ki prihajajo od daleč. Dr. Razinger: »Tudi rastline imajo svoje bolezni, glive ali tudi škodljivce, nenazadnje tudi pleveli tekmujejo z rastlinami. Najbolj problematični so organizmi, ki prihajajo k nam od daleč in jim pravimo invazivni, tudi karantenski, škodljivi organizmi. Problematični so, ker s seboj ne prinesejo tudi naravnih sovražnikov, ki jih omejujejo v njihovem naravnem okolju, zato se na tujem območju razmnožijo brez omejitev in povzročajo probleme.« Nekateri škodljivci so iz Azije prišli v Ameriko in iz Amerike k nam. Tak je primer marmorirane smrdljivke, ki je v Slovenijo prišla leta 2017, izvira pa iz Jugovzhodne Azije. Gre za stenico, ki škodi breskvam, na mestih vbodov pa pride do deformacij, tudi okus ni najboljši.
Kmetijstvo se na problematiko poskuša odzivati s tako imenovanim integriranim varstvom rastlin, kar pomeni, da se mora najprej določiti, za katerega škodljivca gre, koliko ga je oziroma ali ga je toliko, da je presežen prag gospodarske škode, primarno pa so zaželeni nekemični ukrepi, vendar ti ne delujejo vedno. V primeru nekaterih škodljivcev je treba prilagoditi kmetijske prakse. Takšen je primer koruznega hrošča, ki je iz ZDA prišel leta 2003. Boj z njim temelji na tem, da se na isti površini ne prideluje v zaporednih sezonah, ker se s tem prekine življenjski cikel škodljivca, katerega ličinke jedo koruzne korenine, zaradi česar lahko »pade« celo polje. Obenem je koruzni hrošč globalen problem. V nekaterih primerih je borba bolj posrečena. Dr. Razinger: »Vsi vemo, da je protitočna mreža neki standard, a podobno je v zadnjem času vse več sadovnjakov opremljenih s protiinsektnimi mrežami, ki so kar učinkovite. Delali smo poskuse z vinskimi mušicami in izkazalo se je, da niti ni treba sadovnjaka zapreti v kocko, ampak so dovolj učinkovite že stranske prepreke, ker žuželka očitno ne frči nad krošnjami, ampak se skriva po sencah in nekako ne ugotovi, da bi morala iti čez pregrado.«
Se pa boj proti škodljivcem v kmetijstvu zdi manj naporen kot takšen boj v gozdarstvu. Ne samo, da 60 odstotkov Slovenije prekriva gozd, ampak gre praviloma tudi za težaven ali vsaj razgiban teren. Dr. Piškurjeva z Gozdarskega inštituta pravi: »Potrebuješ tako kondicijo kot oči. Iščemo intenzivno in vsako leto nekaj najdemo. Ukrepi so precej odvisni od tega, kak je učinek. Naši ukrepi so usmerjeni v spremljanje in v kakšno sanitarno sečnjo, kar je preventivni ukrep. Na primer hrastova čipkarka je nekaj milimetrov velika žuželka, ki pa dela veliko škodo. V Sloveniji smo jo najprej zasledili pred približno desetimi leti in spomnim se prvih terenov, predvsem ob meji s Hrvaško, kjer jo je bilo nemogoče najti; če greste v hrastov gozd danes, jo boste zlahka našli. Gre za zelo učinkovitega slepega potnika, stroka pa je, priznam, nemočna. Sesa sok iz hrastovih listov, ki hitro odpadejo, s čimer se jim zmanjšuje sposobnost fotosinteze, kar na dolgi rok pomeni slabljenje hrastovega gozda.«
Ob mnenju gospoda Robina, da je eko zavest pri mladini na visoki ravni, kar naj bi dokazovali protesti, če ali kadar se podre kako 150 let staro drevo, čeravno zdravo, smo na medijskem srečanju prisotni lahko vendarle zaznali razliko med poljudnim in strokovnim. Dr. Piškurjeve tak dogodek niti ne gane nujno. Meni namreč, da je treba včasih podreti tudi kako 150 let staro drevo, ker to gozdove pomlajuje. »Gozdovi morajo biti vitalni in zdravi in se bodo kot taki najbolje znašli, ko bo v njih prišlo nekaj novega, na primer novi škodljivci. Taki gozdovi so najbolj odporni v primeru prihoda škodljivcev,« pravi strokovnjakinja, ki je obenem opozorila, da lahko vnos invazivne vrste ali okužbe v gozd povzroči že to, če nekdo v gozdu posadi ali vanj zgolj odloži lončnico, ki se je je v dnevni sobi sicer naveličal, ne bi pa je rad pokončal in odvrgel med biološke odpadke.
In slednje bi bilo nemara osnovno sporočilo. Da se s problematiko invazivnih tujerodnih vrst ne morejo ukvarjati zgolj strokovnjaki ali inšpektorji, ampak je za to potrebna obča državljanska ozaveščenost. Tudi zato, ker je sodržavljan na sodržavljana iz najbolj zaprašenega predala spomina nekoč naletel kvečjemu v avtokampu ob jadranski obali, danes pa ga ne more presenetiti ne na Mavriciju, ne na Maldivih, ne v Llanu Estacadu. Kjer pa zagotovo zamika utrgati vsaj en trn iz katerega od tamkajšnjih kaktusov.
