Ljudje se v odnosu do sveta okoli sebe v splošnem delimo na pesimiste in optimiste. Če se pošalimo, smo prvi zgolj bolje informirani optimisti. Ampak tudi slednji v dobi razmaha informacijske tehnologije in družbenih omrežij težko ostajajo neinformirani, zato se število pesimistov glede prihodnosti sveta zelo verjetno zlagoma povečuje. Težko je namreč biti optimist ob dogajanju v Ukrajini, Izraelu in na širšem območju Bližnjega vzhoda, Južnokitajskega in Vzhodnokitajskega morja, Korejskega polotoka in širše regije vzhodne Azije ter Pacifika, Srednje Amerike, ob konfliktih v 18 afriških državah ter vnovičnem stopnjevanju napetosti na zahodnem Balkanu. V Evropi v zadnjih 15 letih drsimo iz krize v krizo – finančna kriza 2008, migrantska kriza 2015, pandemija covida-19 in zdaj vojna v Ukrajini, tista v Gazi pa tudi ni zelo daleč.
Če odmislimo hladno vojno, se je prava vojna v zavest povprečnega evropskega »babyboomerja« in mlajših generacij vrnila šele s tema dvema vojnama; vojne in oboroženi konflikti na območju nekdanje Jugoslavije, kljub svoji tragičnosti, niso bili deležni tolikšne ozaveščene pozornosti. Obe vojni se za zdaj še stopnjujeta, obe se bosta v najboljšem primeru preobrazili v dolgoletno hladno vojno, pri čemer ima druga izredno velik regionalni konfliktni potencial, prva pa celo svetovnega.
Z naštevanjem ključnih območij potekajočih in potencialnih konfliktov pa še nismo pokrili vseh žarišč konfliktnega potenciala v sodobnem svetu – tu so še resni notranjepolitični in ponovno razvijajoči se finančno-gospodarski problemi v celi vrsti liberalnodemokratičnih centrov zahodnega sveta, ki so desetletja predstavljali merilo in vodilo družbenega razvoja in uspešnosti. V večini zahodnih držav so namreč opazni indikatorji odmiranja srednjega sloja in ogroženosti medgeneracijske družbene pogodbe, ki je vse od druge svetovne vojne zagotavljala bolj uravnoteženo porazdelitev družbenega blagostanja in s tem večjo stabilnost. Pomen horizontalne levo-desne politične delitve se zmanjšuje, povečujejo pa se družbena stratifikacija in napetosti na vertikali med ekonomskimi sloji in generacijami. Vse skupaj še zaostrujejo poglabljanje državne in zasebne zadolženosti, negativni demografski trendi, zmanjševanje zaupanja v temeljne družbene institucije in procese ter vrednotna erozija. V postindustrijskih družbah lahko opazujemo znake skrajnega individualizma, osamljenosti in odtujenosti, ki dodatno krepijo prej navedene negativne družbene trende.
Verjetno za koga uvodno mnenje indijskega zunanjega ministra ni merodajno. Mogoče bolj zaupajo britanskemu predsedniku vlade, ki je v nedavnem govoru o varnosti izjavil, da ima »globok občutek nujnosti … V naslednjih petih letih se bo namreč spremenilo več kot v zadnjih tridesetih letih. Naslednja leta bodo ena najnevarnejših in hkrati najbolj preobrazbenih, kar jih je Velika Britanija kadar koli doživela.« Rishi Sunak se zagotovo zaveda vseh navedenih varnostnih izzivov in groženj, razume njihov konfliktni potencial, zato velja vsaj njegove izjave o zelo težkih letih jemati res zelo resno.
Vse bolj se zdi, da bi lahko sinergično sovpadanje političnega, finančnega, gospodarskega, pravnega, zdravstvenega in okoljskega obupa vodilo v resno zaostrovanje varnostnih groženj na globalni ravni. Politiki, finančniki, gospodarstveniki, pravniki, epidemiologi, okoljevarstveniki, policisti in vojaki, vsi se bodo osredotočali na reševanje problemov, za katere so pristojni, preostalo prebivalstvo pa se bo moralo po svojih najboljših močeh ukvarjati predvsem s problemi pri zadovoljevanju svojih temeljnih potreb.
Temeljne potrebe prebivalstva
Človek je po svoji naravi individualno in hkrati družbeno bitje. Zato potrebe zadovoljuje najprej sam zase in hkrati prek svoje vpetosti v različne družbene skupine – družino, rodbino, vaško ali drugo lokalno skupnost, interesno skupnost, državo, naddržavne tvorbe. V obdobju deglobalizacije in zaostrovanja geostrateških trendov postaja zadovoljevanje naših potreb po temeljnih dobrinah – zavetišče, voda, hrana, preostale gmotne dobrine, zdravstvena oskrba in varnosti pri vseh nas znova bolj v ospredju. Na preizkušnji pa je tudi država, ki mora v vse bolj nepredvidljivih okoliščinah državljankam in državljanom čim bolj pomagati pri zadovoljevanju teh potreb.
Hierarhijo temeljnih materialnih potreb človeške vrste določa čas preživetja brez njih. V nasprotju s predstavo večine v komodnem zahodnem svetu je na prvem mestu zavetišče oziroma bivališče, ker je zelo težko oziroma nemogoče dolgo preživeti v okolju ekstremno nizkih ali visokih temperatur. Sledijo pitna voda, hrana in obleka ter nato nepregledna vrsta bolj ali manj potrebnih pripomočkov, ki nam pomagajo pri zadovoljevanju prej navedenih potreb in pri preoblikovanju okolja, ki nas obdaja.
V običajnih okoliščinah se v zahodnem svetu ne ukvarjamo pretirano z vprašanjem dostopnosti teh dobrin, razen v primeru naravnih in drugih nesreč, drugih kriznih situacij, izrednega stanja ali vojne. Takrat se zavemo, da (iz)obilje ni nekaj za vedno danega, da česa lahko primanjkuje, mogoče tudi zmanjka, da so dobavni roki dolgi in negotovi, da pri dostopnosti dobrin nismo enaki in nismo enakopravni. Samo spomnimo se (ne)razpoložljivosti cepiv in zaščitnih mask v času epidemije covida-19, ko sta bili neenakost in neenakopravnost še kako vidni tako na ravni držav kot posameznikov. Zgolj zato, ker so se globalizirane dobavne verige upočasnile in trgale, na to pa sta se hitro nacepili še pragmatičnost in sebičnost privilegiranih.
Dostopnost dobrin je v takšnih okoliščinah otežena tudi zaradi nezadostnih zalog, kar je posledica donedavno do skoraj božjih zapovedi povzdignjenih konceptov »outsourcing« in »just in time delivery«, z namenom zniževanja stroškov produkcije in skladiščenja ter s tem do absurda prignane logike maksimizacije dobičkov. Prav ta logika je temeljni razlog za deindustrializacijo Zahoda na mnogih področjih proizvodnje in odvisnost od novih svetovnih produkcijskih centrov z donedavna ceneno delovno silo. Najočitnejši in medijsko najodmevnejši primer zgrešene politike zalog je pomanjkanje streliva, predvsem topniškega, ki ga v kontekstu dolgotrajne vojne v Ukrajini še vedno zelo primanjkuje, predvsem na Zahodu.
Alternative nevidni roki trga
V petnajstih letih od zadnje velike finančne krize, posebno pa v krizi covida-19, nam je tudi na Zahodu že uspelo dojeti, da je dostopnost do dobrin in zadovoljitev temeljnih potreb prebivalstva lahko selektivno in prehodno otežena ali celo onemogočena. Ob neugodnem razvoju nakazanih geostrateških trendov se lahko selektivnost spremeni v splošnost in prehodnost v dolgotrajnost.
Stagnacija procesa globalizacije in resne težave svobodnega trga se lahko v prihodnje še stopnjujejo v smeri zamiranja ali celo zrušitve obeh konceptov. Mogoče se zdi takšen scenarij komu nemogoč in ga oceni kot neutemeljen alarmizem, a tudi priznani ekonomist dr. Mojmir Mrak je v enem od intervjujev dejal: »Mi živimo v vojni ekonomiji, in kdor misli, da v vojni ekonomiji trg deluje, se pač hudičevo moti. Situacija ni normalna … S povečanimi geopolitičnimi tveganji bo več ukrepanja države.«
Globalni strateg Michael Every meni, da se bodo države v procesu odmiranja svobodnega trga v vse večji meri zatekale k (1) protekcionizmu, (2) merkantilizmu in (3) planski oziroma v skrajnih okoliščinah vojni ekonomiji.
Protekcionizem je defenzivna gospodarsko-politična strategija države, s katero ščiti lastne gospodarske interese in industrijo pred tujo konkurenco tako, da jo ovira s carinami, prepovedjo uvoza, subvencijami in podobno. Merkantilizem je nadgrajeni protekcionizem in je bil vodilna gospodarska teorija med 16. in 18. stoletjem. V primerjavi s protekcionizmom je bolj ofenzivna strategija gospodarsko-političnega nacionalizma, s katero država ne samo skuša ovirati, ampak onemogočati ali celo uničiti tekmice. Temelji na teoriji, da je država lahko (popolnoma) samooskrbna, zato hoče z agresivno izvozno in cenovno politiko maksimizirati svoje izvozne dobičke in minimizirati uvozne stroške, s čimer skuša gospodarsko oslabiti in si politično podrediti konkurentke.
Tretji možni odgovor na težave ekonomskega liberalizma oziroma koncepta svobodnega trga je planska oziroma vojna ekonomija. Gre za skupek ukrepov in procesov, ki jih izvaja država, da bi mobilizirala in razporedila omejene vire za vojno proizvodnjo ter regulirala razdelitev in porabo potrošniških dobrin in drugih virov, pomembnih za delovanje države in družbe. Zato države med vojno oziroma krizo povečajo stopnjo načrtovanja v gospodarstvu, ki lahko vključuje tudi racionirano preskrbo in uvedbo delovne obveznosti v ključnih proizvodnih in storitvenih panogah. Za financiranje praviloma visokih stroškov odpravljanja posledic krize ali vojne lahko vlada uporabi različne fiskalne in monetarne ukrepe, kot so (1) dvig in uvedba novih davkov, (2) povečevanje zadolženosti z izposojo denarja na primer pri prebivalstvu v obliki prostovoljnih ali obveznih vojnih obveznic oziroma pri tujih državnih ali nedržavnih kreditodajalcih ter (3) kvantitativno sproščanje oziroma kreiranje dodatne količine valute, kar pa seveda neposredno vodi v inflacijo.
Ukrepanje Evropske unije in Slovenije
Odgovor v obliki merkantilizma je »rezerviran« za velike sile, ki jim uspe prepričljivo kombinirati že sicer močan ekonomski, vojaški in diplomatski instrument nacionalne moči. Že sedaj, še bolj pa v bližnji prihodnosti, se bodo za tovrstni primat na globalni ravni merile Združene države Amerike in Kitajska, v neposredni bližini bosta Rusija in Indija, na regionalni ravni pa se lahko izpostavi še kakšna od članic BRICS.
Ne pomotoma, ampak zavestno v prejšnjo skupino držav nismo uvrstili EU. Ta sicer (še vedno) razpolaga s pomembno ekonomsko močjo, ki pa je ne kombinira z zadostno vojaško močjo, še manj pa s prepričljivo in enoznačno diplomatsko držo. Vseeno pa se bo morala EU čim prej bolj suvereno postaviti v obrambo ekonomskih in drugih interesov držav članic, če bo hotela pri prihodnjih ključnih geostrateških odločitvah, kot je nekdo nedavno slikovito izjavil, »sedeti za mizo, namesto da bo na mizi«. S tem namenom bo morala poseči tudi po posameznih ukrepih iz orodjarne protekcionizma ter planske oziroma vojne ekonomije.
EU je lahko in mora biti bolj samostojen igralec na mednarodni sceni tako zaradi krepitve lastne identitete, ki je temelj njenega preživetja in razvoja, kot tudi zaradi ohranjanja specifične kulturno-politične in družbene alternative preostalim kompetitivnim modelom v svetu. V primeru, da EU ne bo premogla tovrstne samozavesti in se ne bo zmogla postaviti zase, obstajata samo dve slabši možnosti. Prva, da se v vsem in povsem podredi pogledu na svet in logiki delovanja ZDA, druga pa, da se zaradi neuspešnega oblikovanja in krepitve trdnega evrojaza postopno samorazgradi v geopolitične klustre ali celo posamezne nacionalne entitete, ki bodo vsaka zase v svoji (ne)moči sklepale pragmatična zavezništva z dosedanjimi ali z (Daljnega) vzhoda prodirajočimi geostrateškimi protagonisti. Izid tega dogajanja je odvisen predvsem od igre velikih evropskih igralcev, ki razpolagajo z zadostno vsoto vektorjev nacionalne moči – Francije in Nemčije, kljub odhodu iz EU še vedno tudi Velike Britanije ter velike pretendentke, da se vključi v te procese, Poljske. Kako se bo vse skupaj izšlo, je odvisno predvsem od tega, na kakšen način ZDA presojajo te procese in v kolikšni meri so sposobne (samo)omejevanja ter ali bodo transformirani in nadgrajeni znotrajevropski in transatlantski odnosi dovolj prepričljiva možnost za nekatere že sedaj zelo skeptične države ali pa bodo kakšne od konkurenčnih ponudb z (Daljnega) vzhoda bolj vabljive.
Del tovrstnih procesov geostrateškega prestrukturiranja se bo kot članice EU dotaknil tudi Slovenije. Pri tem ne smemo pozabiti, da je med manjšimi članicami in je zato še posebno ranljiva pri uveljavljanju in obrambi nacionalnih interesov ter pri zagotavljanju potreb svojega prebivalstva. Tiste s slabšim spominom naj spomnim, v kako dolgi čakalni vrsti smo bili pri dobavah zaščitnih mask in cepiv v pandemiji covida-19. Nobenega razloga ni, da bi verjeli, kako bo prihodnjič bistveno drugače, ko bo zaradi drugih razlogov primanjkovalo česa drugega, na primer hrane in goriva ali oborožitve in streliva. Zato je smiselno, da ob vseh ukrepih, ki bodo na ravni EU sprejeti kot odgovor na prihodnje probleme pri zadovoljevanju potreb prebivalstva držav članic, v Sloveniji vseeno razvijemo še lastne.
Slovenija je premajhna, da bi razvijala lastne nacionalne ukrepe protekcionizma, zato pa smo že v miru dolžni razvijati nacionalne ukrepe planske oziroma vojne ekonomije. Na tem mestu je primerno ponovno citirati dr. Mojmirja Mraka: »Če si majhen, moraš biti de facto boljši, kot če si velik.« Samo z resnim planskim pristopom države, s pravočasnim in celovitim načrtovanjem materialne in zdravstvene oskrbe prebivalstva, je mogoče izboljšati zadovoljevanje materialnih potreb prebivalstva ter zagotavljanje neprekinjene in zadostne zdravstvene oskrbe že v miru. Hkrati s takšnim pristopom zelo zmanjšujemo tveganja v primeru naravnih in drugih nesreč, kriznih razmer, izrednega stanja in vojne ter s tem izjemno povečamo odpornost in vzdržljivost družbe in države v takšnih razmerah.
Od pesimizma in optimizma k realizmu
Odpornost in vzdržljivost nobene družbe in države ne pride sama od sebe, ampak je treba vanju neprestano usmerjati potrebno pozornost in družbene vire. Za to pa je potrebna ustrezno močna in vztrajna politična volja, ne samo deklarativna, ampak dejanska, ki se izkazuje predvsem prek dodeljevanja ustreznih finančnih virov ter prek uveljavljanja ustreznih sistemskih rešitev.
Na tem mestu je smiselno opozoriti na tako imenovani strateški trojček dokumentov, ki jih je nedavno sprejela vlada – obrambno strategijo, vojaško strategijo in strategijo civilne obrambe. V navedenih dokumentih so nujni nastavki za krepitev nacionalne, kolektivne in skupne odpornosti in vzdržljivosti, čim prej pa jih je treba še konkretizirati in nadgraditi z ustreznimi ukrepi obrambnega planiranja in načrtovanja, vključno z elementi planske in vojne ekonomije.
Ker gre pri zagotavljanju odpornosti in vzdržljivosti družbe in države za izredno pomemben segment individualne, skupnostne, kolektivne in skupne varnosti, stabilnosti in blagostanja, se zdi edino logično, da tega, skladno z uvodno mislijo Adama Smitha, ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj in samo delovanju trga. Posebno ne na področju obrambne industrije in proizvodnje, pomembne za obrambo države, ki jih je treba v kontekstu geostrateških trendov tudi v Sloveniji podpirati in dodatno razvijati. Ne za napad, ampak za odvračanje in obrambo. Če kdaj, potem je zdaj pravi čas, da dilemo »maslo ali topovi« zavestno spremenimo v koncept »maslo in topovi«.
Zato mora biti državam dopuščeno, da ob tržnih mehanizmih uvajajo tudi potrebne planske ukrepe, dejavnosti in procese ter jih stalno in celovito upravljajo, po potrebi tudi z netržnimi plačnimi, drugimi finančnimi in bonitetnimi ukrepi ter fiskalnimi intervencijami. Samo tako je mogoče zagotoviti usklajeno izpolnjevanje nacionalnovarnostnih potreb države in družbe ter hkrati v čim večji meri omogočati, da bo zadovoljevanje temeljnih potreb prebivalstva količinsko in kakovostno čim bolj ustrezno tudi v primeru naravnih in drugih nesreč, kriznih razmer, izrednega stanja ali vojne.
Kako hitro, široko in močno bo v zadovoljevanje temeljnih potreb prebivalstva posegala slovenska država, je odvisno od realizma pri ocenjevanju trenutnega stanja na tem področju ter modrosti pri presojanju geostrateških okoliščin, trendov in groženj. Na tej podlagi je treba izvajati pravočasno in preudarno uravnoteževanje tržnih mehanizmov z državnim intervencionizmom. Pri tem počasnost in oklevanje pri uvajanju nujnih interventnih ukrepov dolgoročno vedno privedeta do še manj trga in še več države za dlje časa. V skrajnem primeru pa lahko počasnost in oklevanje pri načrtovanju in izvajanju ukrepov planske in vojne ekonomije usodno ogrozita vitalne in življenjske interese družbe in države.
Običajno načrtujemo za tisto, kar si lahko predstavljamo. Vendar moramo biti pripravljeni tudi na tisto, česar si (še) ne predstavljamo. Pa smo spet pri pesimistih in optimistih. Za pesimiste po naravi so sedanji geostrateški trendi znano okolje, pa vendar moramo skrbeti za to, da verjamemo, da vsaka luč na koncu tunela ni nujno prihajajoči vlak. Za optimiste pa je skrajni čas, da se dodatno informirajo in se pripravijo na najtežje nacionalnovarnostne scenarije, ki si jih (še) ne morejo predstavljati, nihče si jih tudi ne želi, vendar so vedno bili in bodo del razvojnih ciklov človeštva. Boljša pot od pesimizma ali optimizma je realizem, ne samo v državni politiki, ampak tudi in predvsem na ravni posameznika.
V kolikšni meri bomo kot posamezniki odporni in vzdržljivi v teh najtežjih scenarijih, je najprej odvisno od nas samih – v kolikšni meri smo sami psihično, fizično in materialno pripravljeni, kaj znamo in česa smo vešči, v kolikšni meri smo vpeti v socialne mreže. Šele potem se je smiselno pogovarjati o odgovornosti družbe in države. Tudi ta se začne že v miru, s tem, da se stalno in celovito podpira zadovoljevanje temeljnih potreb prebivalstva. S tovrstno skrbjo ohranjamo dostojanstvo vsakega posameznika in vseh skupaj, gradimo občutek državljanskega ponosa ter krepimo nacionalno kohezivnost in samozavest. S takšno popotnico bo za državljane in državljanke, prebivalke in prebivalce Republike Slovenije v vsakršnih okoliščinah lažje zmagovati in obstati!
