Ko vstopim v njuno hišo, ki me nekoliko spominja na vrstne hiše v Kosezah, me obkrožijo stene, polne fotografij, dokumentov, lastnoročnih zapisov in časopisnih člankov z vsega sveta. Njuna ljubezenska zgodba je obkrožila svet, objavljena je bila v New York Timesu in številnih drugih medijih.
Par se je spoznal leta 1971 in se nato ponovno združil štiri desetletja kasneje, leta 2011. Spoznala sta se v Londonu, kjer je Vilma delala kot varuška, on pa kot natakar. Razvilo se je prijateljstvo, saj je bil João takrat že zaročen in se je kmalu s svojo ženo preselil v New York, Vilma pa se je vselila v stanovanje v Londonu, kjer je živel s svojo sestro. Kljub temu sta skozi leta izgubila stik in João je ob pomoči svoje žene poskušal poiskati izgubljeno prijateljico. Leta 1997 sta se s tedanjo ženo razšla, a João ni nehal iskati Vilme. Pošiljal je pisma na njen naslov, ta pa so se vedno znova vračala. Poskušal je izkoristiti svoja številna poznanstva, da bi jo našel. Ta si je pridobil tudi, ko je delal kot butler za ljudi iz visokih krogov ameriške družbe, med drugim za Jacqueline Kennedy Onassis. Vilmo je poskušal najti prek svojega prijatelja, ki je delal na portugalskem veleposlaništvu v Jugoslaviji, a je bilo tudi to neuspešno, saj se je Vilma tedaj že preselila v Pariz.
Facebook in svakinja
Na valentinovo leta 2011 pa ga je poklicala njegova nekdanja svakinja, ki je živela v Torontu, in mu povedala, da je Vilmo našla na facebooku. João jo je takoj poklical in Vilma se mu je oglasila sredi noči ob dveh zjutraj. V naslednjih tednih in mesecih sta preživela ure in ure na telefonu, se pogovarjala in na novo spoznavala. Leto kasneje je João prišel k Vilmi v Pariz.
»Ko je prišel, se mi je zdelo, kot da ga poznam že vse življenje. Objel me je tako močno, kot to storijo le Portugalci, in mislila sem, da mi bo srce počilo od vseh čustev.« João pa je v prvi vrsti želel predvsem poiskati svojo dobro prijateljico. »Ne maram izgubljati prijateljstev, ki so naš največji zaklad v življenju. A ko sva se takrat objela, je bilo zares kot ljubezen na prvi pogled.« Na dvourni poti v obmejno mesto v Švici sta si tudi v živo povedala vse, česar jima pred tem ni uspelo izreči po telefonu. Kmalu zatem sta se preselila v New York in se poročila.
Pomembna poznanstva in dobra dela
Joãov vztrajni značaj se kaže tudi v številnih njegovih humanitarnih prizadevanjih. Sodeloval je pri preprečevanju gradnje jezu na Portugalskem, ki bi povzročil uničenje risb iz kamene dobe v portugalskem mestu Vila Nova de Foz Côa. Unesco je območje leta 1998 uvrstil na seznam svetovne dediščine. Pri tem mu je z objavami v medijih pomagal Rupert Murdoch, avstralski poslovnež in medijski magnat, za katerega je občasno delal kot butler, za njegovo prizadevanje pa se mu je zahvalil tudi tedanji portugalski predsednik vlade, današnji generalni sekretar Združenih narodov António Guterres. Imel je pomembno vlogo tudi pri osamosvojitvi Vzhodnega Timorja, med drugim s pomočjo Billa Clintona in Nelsona Mandele. Z zbiranjem podpisov podpore pa je pomagal celo pri osvoboditvi treh ameriških talcev iz Kolumbije leta 2008. V svojih prizadevanjih je vedno neumoren in včasih zaradi časovnih zamikov prebije po cele noči na stacionarnem telefonu, da vzpostavi stik s pomembnimi osebami z vsega sveta.
Kmalu se bosta odpravila na Portugalsko, kjer bo 19. julija potekala slovesnost ob ponovnem odprtju nekdanje hiše diplomata Aristidesa de Souse Mendesa. Aristides de Sousa Mendes je 17. junija 1940 v nasprotju z izrecnimi ukazi iz Lizbone, vendar v skladu s svojo vestjo, začel množično izdajati vizume Judom in drugim beguncem med drugo svetovno vojno, ter na tak način rešil več tisoč življenj. João Crisóstomo je bil leta 2004 prvi pobudnik za obeleževanje Dneva vesti (Day of Conscience) v njegov spomin. Na splošni avdienci, 17. junija 2020, je ta datum razglasil kot Dan vesti tudi papež Frančišek.
