»V navedeni zadevi je bila kazenska ovadba zavržena,« so nam na posebnem oddelku specializiranega državnega tožilstva, ki je zadolženo za pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili – predvsem policistov –, pojasnili, da v ovadbi ljubljanske kriminalistke Mojce Šemerl Harmel niso videli kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.
Ovadbo je tesna prijateljica obtoženega zdravnika dr. Ivana Radana, ki kolegov ni pravočasno opozorila na svoje poznanstvo z osumljenim zdravnikom in dobila tudi opomin pred odpovedjo, vložila zoper svojega nekdanjega nadrejenega na ljubljanskem oddelku za krvne in spolne delikte, češ da jo je ta (že pred spornim dogodkom) šikaniral. Specializirano državno tožilstvo se z njenim videnjem dogodkov ni strinjalo in se v začetku oktobra odločilo, da policista ne bo kazensko preganjalo. Za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je sicer zagrožena do triletna zaporna kazen.
V preiskavo vključili psihiatra
Specializirano tožilstvo smo v želji po vsebinskem pojasnilu tožilske odločitve na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja zaprosili za anonimiziran sklep odločitve tožilstva, vendar pa so nas na vrhovnem državnem tožilstvu zavrnili. Tožilstvo je namreč v preiskavi angažiralo tudi izvedenca psihiatrične stroke, pri odločitvi pa se je – kot je mogoče razbrati iz njihovega odgovora – v veliki meri oprlo tudi na osebne lastnosti ovaditeljice.
»Ocenjujem, da tudi z izločitvijo povzetka psihiatrovega izvedenskega mnenja in poročila PU Ljubljana o osebnih lastnostih oškodovanke ni mogoče posredovati sklepa v javnost oziroma dovoliti delnega dostopa do sklepa, ker so ti podatki navedeni tudi v drugih delih besedila, kjer tožilec utemeljuje svojo odločitev o zavrženju ovadbe. V sklepu je torej prepletenih toliko občutljivih osebnih podatkov, da bi z izbrisom vseh sklep izgubil celotno logično vsebino oziroma razloge za odločitev tožilca, oziroma bi ostal brez vsakršne vsebine,« nam je odgovoril Aleksander Lenard z vrhovnega državnega tožilstva.
O maščevalnosti
Mojca Šemerl Harmel je s pričanjem o njenem domnevnem šikaniranju sicer nastopila kot priča na sojenju Ivanu Radanu. Obtoženi zdravnik ji je predpisoval psihoaktivna zdravila, čeprav ni bil njen osebni zdravnik, temveč le dober prijatelj. Tožilstvo meni, da je Radan s predpisovanjem večjih količin psihoaktivnih zdravil zlorabil svoj uradni položaj in nekaterim, tudi prijateljici kriminalistki, omogočil uživanje prepovedanih substanc.
Med svojim pričanjem je kriminalistka povedala, da jo je Radan zaradi težav v službi pospremil do zdravnika, nato pa ji sam predpisoval zdravila, ki jih je potrebovala prav zaradi težav s šefom. Po ovadbi nekdanjega nadrejenega je Radana tudi predlagala za pričo, zato naj bi se mu (njej pa tudi) njeni sodelavci želeli maščevati. Podobno kot Radanova obramba, ki je med drugim prepričana o zaroti dela kliničnega centra, policije, inštituta za sodno medicino, tožilstva in medijev, je tudi Šemerl-Harmelova na sojenju nekdanje sodelavce in medije, natančneje Dnevnik, obtožila maščevalne gonje.
Na sojenju se je sicer za obrambo razbremenjujoče spomnila, da jo je v kritičnem času, ko naj bi za umirajočega pacienta odredil sporni kalij, Radan poklical in ji povedal, da je storil provokacijo. Prej v preiskavi pa tega ni povedala, saj je bila na bolniškem dopustu in se tega ni spomnila. Pojasnila je tudi, da je pojedla vse tablete, ki jih ji je predpisal Radan. To je potrdila tudi po izraženem dvomu ljubljanske tožilke, kako je lahko v nekem obdobju dobila kar 360 psihoaktivnih tablet v treh tednih. Odgovorila je, da jih je jemala po potrebi, kot je naročil Radan – sicer strokovnjak za intenzivno medicino in ne za splošno medicino ali psihiatrijo.
