»Prosila sem zdravnico, da mi skrajšajo življenje, ampak je rekla, da tega ne počnejo,« je na sojenju obtoženemu (nekdanjemu) zdravniku Nevrološke klinike Ivanu Radanu, ki ga obtožnica bremeni šestih umorov in še več drugih kaznivih dejanj, danes pripovedovala priča obrambe Jasmina Balon. Ker ima težave z dihanjem in je priklenjena na invalidski voziček, je tiho opisovala, kako ji je Radan pomagal prav pri njenem dušenju. »Komunicirala sva s pomočjo table. Prosila sem ga, ali me lahko ekstubira,« se je spominjala, kako je želela ponovno zadihati z lastnimi pljuči. Zadihala je, vendar ji je kmalu zateklo žrelo in z zadnjimi izdihljaji je Radana prosila, naj jo ponovno intubira. Na vprašanje tožilstva je dodala, da so bili tudi vsi drugi zdravniki povsem korektni, toda prav Radan ji je vse dodatno razložil, narisal, povedal.
Med prijatelji tudi ljubljanski sodnik
Tudi druge priče obrambe so o obtoženem nekdanjem zdravniku nevrološke klinike Ivanu Radanu danes vedele povedati le lepo in še lepše. Med njimi tudi Radanov mladostniški prijatelj in sostanovalec, danes pa ljubljanski okrajni sodnik Sebastijan Potepan: »Pripravljen je vsakomur pomagati, kolikor le je to možno,« je Radana opisal sodnik, ki je do takšnega zaključka prišel, ker je Radan nekoč priskočil na pomoč negibnemu brezdomcu, v študentskih letih pa odšel na delo v Afriko.
Sodnik Potepan se je danes tudi spomnil, da ga je Radan enkrat po dogodku s kalijem poklical in mu dejal, da je storil provokacijo in potrebuje odvetnika. Pozanimal se je, ali mu lahko priporoči kakšnega odvetnika, ki se ukvarja z medicinsko etiko, sam pa mu je svetoval, naj morda raje poišče strokovnjaka za kazensko pravo. Tožilko je zanimalo, zakaj tega ni omenil že v sodni preiskavi, Potepan pa je pojasnil, da je menil, da je bil tedaj kot priča klican predvsem zaradi poznanstva z Radanom v mladosti.
Ni alfa samec
O Radanovi strokovnosti in prijaznosti so se razgovorile tudi štiri priče obrambe iz zdravniških vrst. Dr. Adela Šteher je pojasnila, da bi si tudi zase in za svojce želela takšnega zdravnika, kot je on, saj je z njim vedno dobro sodelovala. Radan ji je tudi dejansko pomagal pri zdravljenju njenega očeta, tako da je na njegovem domu nekajkrat opravil ultrazvok. Ultrazvočni aparat pa naj bi si Šteherjeva priskrbela sama – kot je bilo mogoče razumeti njeno pričanje, naj bi ga dobila od nekega farmacevtskega podjetja. Prav Šteherjeva pa je Radana tudi zdravila, ko se je v priporu z razbitim steklom zabodel v prsi in bil za dlje časa premeščen v ljubljanski klinični center. Danes je pričala, da se je rana navzven kazala le kot majhen rez, vendar je v globini prebodla ovojnico pljuč, zaradi česar je utrpel kolaps pljuč in pljučno embolijo. V bolnišnici so ugotovili tudi več infekcij, med njimi tudi sepso. Da bi Radan morda potreboval več protibolečinskih zdravil kot običajni pacienti, je Šteherjeva zanikala.
Zdravstvenik z Nevrološke klinike Matej Lunder je Radana opisal kot zelo zavzetega za delo, vendar pa se mu je zdel kakšen mesec pred incidentom s kalijem zelo izčrpan. »Tisti, ki več dela, je lahko trn v peti tistim, ki delajo manj,« je ocenil Lunder in dodal, da je bilo na oddelku veliko »alfa samcev in egotripov«, vendar Radan ni bil med njimi.
