Za Keka velja, da je odličen retorik, in tudi to je eden od razlogov, zakaj mu je javnost naklonjena. Ko je bil ob svoji vrnitvi, po četrtem mestu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2020, četrti tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo dve leti pozneje v Katarju, ni bilo prav glasnih pozivov po njegovi menjavi. Vodstvo nogometne zveze (NZS) je z njim podaljšalo pogodbo še za dve leti, prav nobeno presenečenje ne bo, če bo slovenske nogometaše vodil tudi v naslednjih kvalifikacijah za SP 2026, čeprav mu po letošnjem EP ponudb zagotovo ne bo manjkalo.
S tem, ko je od vodstva NZS dobil drugi mandat, je dobil čas, da je postavil vse tisto, kar si je želel. Večina njegovih predhodnikov te možnosti ni imela, vendar je Kek zaupanje izkoristil na najboljši možen način. Zanj pravijo, da je perfekcionist, ki tako od sebe kot od svojih sodelavcev in igralcev zahteva, da dajo vse od sebe. Stavi na maksimalno fizično pripravljenost, pragmatičnost, disciplino, hrabrost. Nekateri mu sicer zamerijo, da njegove ekipe igrajo »kontroliran« nogomet, brez prevelikega tveganja, toda to mu za zdaj prinaša rezultate. Na letošnjem EP so imeli Angleži večino tekme žogo v svoji posesti, vendar si v dobrih 90 minutah igre niso priigrali niti ene resne priložnosti. Prav tako njegovih izbrancev niso nadigrali ne Danci ne Srbi. Še več, oboji so bili na koncu lahko zadovoljni, da so osvojili točko.
Namesto v Crveno zvezdo raje v Špital ob Dravi
Če odraščaš v stolpnici nasproti pomožnega igrišča v mariborskem Ljudskem vrtu in če je bil tudi tvoj oče nogometaš Maribora, je zelo velika verjetnost, da tudi sam postaneš nogometaš. V Mariboru je bila v tistem času ob nogometu zelo popularna tudi košarka z Vilfanom in Dobrinom na čelu. Toda Prosen, Arnejčič, Horjak, Kranjc in drugi so ob očetu Francetu, ki je bil v tisti generaciji Maribora, ki se je nekaj mesecev pred Matjaževim rojstvom uvrstila v takratno drugo jugoslovansko ligo, vendarle prevesili tehtnico na stran nogometa.
Svojo nogometno pot je začel kot srednji napadalec, že v mlajših selekcijah pa se je, ker so se poškodovali igralci v obrambi, preselil na mesto prostega branilca. Na tem mestu je potem s številko pet na hrbtu, ki je njegova srečna številka, ostal do konca kariere. Njegov zaščitni znak je bil močan udarec iz daljave, na tak način je dosegel veliko golov, imel je dober pregled nad igro in je veljal za inteligentnega igralca. Njegove dobre igre v dresu Maribora v drugi jugoslovanski ligi niso bile neopažene. Leta 1984 je dobil ponudbo Crvene zvezde, ko je bil direktor kluba Dragan Džajić, in Dinama, vendar se za odhod v Beograd oziroma Zagreb ni odločil. Menil je, da ga nihče ne bo jemal resno kot nogometaša, saj so Slovenci takrat veljali za alpske smučarje, zato je leto dni pozneje raje odšel v drugo avstrijsko ligo, v Špital ob Dravi, pozneje v GAK, kjer je ostal sedem let. Danes pravi, da je morda naredil napako, ker ni odšel na Marakano ali v Maksimir, vendar se s tem ne obremenjuje, saj je v življenju verjetno naredil še hujše napake.
V času svoje igralske kariere je imel kar devet operacij, dvakrat so mu operirali križne kolenske vezi, trikrat ahilovo tetivo in štirikrat meniskus. Kljub temu je igral do svojega sedemintridesetega leta. Ob Srečku Katancu je do zdaj edini selektor slovenske reprezentance, ki je zanjo tudi igral. Svoj edini nastop je imel 7. novembra 1992 v Larnaki, ko je Slovenija ob svojem drugem nastopu igrala neodločeno, 1:1. Na tej tekmi je prvič za slovensko reprezentanco zaigral recimo Zlatko Zahović.
Na Reki ima status božanstva
Trenersko delo je začel v sezoni, v kateri se je Maribor pod vodstvom Bojana Prašnikarja prvič uvrstil v ligo prvakov. V naslednji sezoni je moral Prašnikar oditi, vodstvo kluba pa se je odločilo, da ga bo zamenjal prav Kek, čeprav še ni imel trenerske licence. Čeprav je z Mariborčani postal državni prvak, je še istega leta po izpadu proti moldavskemu Zimbruju v kvalifikacijah lige prvakov in porazu s Korotanom doma septembra 2000 odstopil. Vrnil se je dve leti pozneje, spet namesto Prašnikarja, in bil spet prvak, jeseni 2004 pa so ga navijači v popolnem kaosu zaklenili v pisarno. To je bilo njegovo tretje in zadnje slovo od Ljudskega vrta. Svojo trenersko kariero je nadaljeval v mlajših selekcijah slovenskih reprezentanc, leta 2007 pa je na mestu selektorja zamenjal Branka Oblaka. Ostal je štiri leta, se z reprezentanco uvrstil tudi na svetovno prvenstvo v Južno Afriko, po epizodi v Savdski Arabiji pa je odšel na Reko.
Na Reko je prišel leta 2013 in ostal pet let. V tem obdobju je bil z njo trikrat drugi, dvakrat je bil pokalni prvak Hrvaške, uvrstil se je tudi v skupinski del lige Evropa in s tem povzročil pravo evforijo v največjem pristaniškem mestu na Hrvaškem. Že takrat so ga navijači kovali v zvezde, še bolj pa leta 2017, ko je prekinil enajstletno vladavino zagrebškega Dinama. Čeprav je imel z Rijeko podpisano pogodbo do junija 2020, je 6. oktobra 2018, po porazu z Gorico (1:2), nepričakovano odstopil. »Po tekmi sem se slišal s predsednikom kluba Damirjem Miškovićem in od tega trenutka naprej nisem več trener Rijeke. Jaz sem odgovoren za rezultate in nekaj se je moralo spremeniti,« je po petih letih in pol na reški klopi po omenjeni tekmi dejal Kek, ki ni dolgo ostal brez službe. Dober mesec dni pozneje je še drugič postal selektor slovenske nogometne reprezentance, ko je zamenjal začasnega selektorja Igorja Benedejčiča, ki je leta 1992 v Talinu dosegel prvi gol za slovensko reprezentanco.
Njegova druga ljubezen je glasba
Čeprav je svoje življenje posvetil nogometu, ga to ni oviralo, da se ne bi posvečal tudi drugim stvarem. Ena njegovih največjih ljubezni je glasba in še v času igralske kariere je imel na eni od mariborskih radijskih postaj svojo glasbeno oddajo. Zelo dobro se spozna tudi na vina. Da pa zna komunicirati s sedmo silo, je potrdil tudi v četrtek, ko je v Wuppertalu izpolnil obljubo izpred začetka evropskega prvenstva, da bo novinarjem plačal in v vlogi natakarja postregel kosilo, če se slovenska nogometna reprezentanca uvrsti v osmino finala. V prostem času zelo rad kolesari, na dirki po Franciji, ki se začenja danes, bo navijal tako za Tadeja Pogačarja kot za Primoža Rogliča. Tudi sicer je velik ljubitelj slovenskega športa in je navdušen nad njegovimi uspehi. V zadnjem času ga navdušujejo predvsem odbojkarji. Poročen je z Gordano, z njo ima sina Matjaža, ki je zaradi poškodb moral predčasno končati svojo igralsko kariero, tudi on pa se zdaj preizkuša v vlogi trenerja.
