»Nastopati v Sloveniji je za nas vedno nekaj posebnega, saj igramo narodnozabavno glasbo, ki smo jo vzljubili v drugi državi, konkretno v Italiji. Zato je vsak naš nastop neke vrste izpit, saj tradicionalni glasbi dodamo tudi naše primorske note,« je dejal zamejski Slovenec Aleksi Jercog, virtuoz na harmoniki, publicist in glasbeni urednik v slovenskem programu italijanske radiotelevizije RAI, ki je s svojimi glasbenimi prijatelji prvič obiskal knežje mesto, sicer pa je na tem dogodku sodeloval že tretjič. Jercog je bil z ansamblom eden od okoli 250 nastopajočih iz držav nekdanje Jugoslavije, Avstralije, Nemčije, Argentine in Severne Amerike, ki so se zbrali na osrednji prireditvi letošnjega srečanja slovenskih izseljencev. Tokrat je srečanje gostilo Združenje Slovenska izseljenska matica, v sodelovanju s Svetovnim slovenskim kongresom, Rafaelovo družbo in Izseljenskim društvom Slovenija v svetu, financiral pa ga je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
V Celje, kjer je bil organiziran letošnji osrednji dogodek, so prišli tudi člani društva Kredarica iz Novega Sada. To je prvo slovensko društvo, ki je v Srbiji nastalo po osamosvojitvi, leta 1997. Tam jih slovenščino poučuje Rut Zlobec, učiteljica, sicer doma iz Brežic, ki se je prijavila na razpis ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ko je to razpisalo delovno mesto učitelja dopolnilnega pouka. Njeni »učenci in učenke« so stari od pet in vse tja do nekaj deset let. Med njimi je tudi Zdenka Maletin, rojena Kolman, s koreninami iz Brežic in Ptuja, ki se je poročila z Vojvodincem in živi v Srbiji. »Sinova, ki danes živita na Rijeki, sta ekonomijo študirala v Sloveniji, oba imata, tako kot jaz, tudi slovensko državljanstvo. Dnevne politike sicer ne spremljamo veliko, se pa vedno udeležimo volitev,« nam je povedala Maletinova.
V Avstralijo z enosmerno vozovnico
Da slovenska beseda doma nikoli ni zamrla, nam je pripovedovala tudi Stephanie Jakovac Bakaj, umetnica, ki je v Celjskem domu postavila na ogled razstavo cvetja. Še najraje slika narcise, ki jih je videvala v mladosti, ko je z družino zahajala na Golico. »Tam smo prirejali tudi piknike, narcise pa sem vedno trgala za mojo mamico,« je dejala Stephanie, ki v Avstraliji, kamor se je preselila z 18 leti, živi že pol stoletja. »Starši so se preselili tja še pred mano. Ko sem štela 18 let, so prišli pome z enosmerno vozovnico, češ da lahko študiram v Avstraliji. Sama sem si takrat mislila, da naj bo, za leto ali dve, potem pa se vrnem. A se to ni zgodilo, ker sem tam dobila službo in se tudi zaljubila,« nam je pripovedovala sogovornica.
Ob tem je priznala, da je dolga leta čutila domotožje. Ni se mogla sprijazniti s tem, da se nikoli več ne bo vrnila v domovino. »Ko sem se po 20 letih spet odpravila v domovino, je bila to posebna, čustvena dogodivščina, saj sem se z letališča v nemškem Münchnu peljala z avtom. In ko sem zagledala Karavanke, sem začela jokati,« nam je – tudi tokrat na robu solz – priznala umetnica, doma z Gorenjske, ki ima hčerko in sina ter dva vnuka. Dejala je, da doma še vedno govorijo slovensko in da je bil sin že dvakrat na Triglavu, tako kot ona. Kot je še povedala Stephanie Jakovac Bakaj, ki je bila v Avstraliji ena od le treh prevajalk in uradna tolmačica za slovenski jezik, zdaj, ko je upokojena, najraje slika, kipari in ustvarja grafike. Njena dela, za katera je prejela številne nagrade, najdemo v javnih in zasebnih zbirkah po vsem svetu.
»Največje bogastvo tega dogodka je, da vidimo, kako velika je dejansko Slovenija in koliko dajo na svoje korenine tisti, ki živijo nekje drugje,« je ob dogodku poudaril minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Letošnje srečanje bodo slovenski izseljenci – po svetu jih živi kar pol milijona – sklenili to nedeljo, 7. julija, na 30. taboru v Šentvidu pri Ljubljani.
