Študent zgodovine Luka Plavčak si je nekoč svojo prihodnost predstavljal povsem drugače. Po maturi na I. gimnaziji v Celju je po dveh letih pavziranja odšel v vojsko, potem pa študirat na fakulteto za pomorstvo. Kot zabave željan mladostnik je pred štirimi leti nepremišljeno skočil s pomola v prenizko vodo. Zato je danes na vozičku, a se je iz izkušnje veliko naučil.
Ljudje se s takšnimi življenjskimi izkušnjami spopadajo na različne načine. Luka je že po enem tednu ugotovil, da bodo stvari le še slabše, če bo razmišljal negativno. Zato je spremenil način razmišljanja, njegovo zdravstveno stanje pa se je začelo takoj izboljševati. Premeščen je bil z oddelka za primere smrtne nevarnosti in po mescu dni že obiskal rehabilitacijski center Soča. »Razlagam si, da to ni neka božja stvar, po mojem je to le psiha, ki je tako močna, da ji sledi tudi telo. Dokler si govoriš, da je nekaj negativno, grozno in da boš umrl, ti telo ne pomaga,« pojasnjuje Luka. Poleg tega je spoznal tudi, da mnoge stvari premalo cenimo.
»Zdaj vidim, da nič ni dano samo od sebe. Za vse se moraš truditi, za vse moraš delati.« Ugotovil je, da ljudje premalo cenimo zdravje, ki nam omogoča že osnovne stvari, ki se nam zdijo samoumevne. »Po dveh mesecih v Soči sem si spet začel sam umivati zobe in jesti. Takšne drobne stvari te tako osrečijo, da nisi več enak.« Takšna nesreča pa ne spremeni le načina hranjenja, oblačenja, temveč omeji tudi športno udejstvovanje, ki je imelo v Lukovem življenju vedno velik pomen. V gimnaziji je hodil v športni oddelek in je treniral judo. »Športniki so malo bolj hormonski, malo bolj jih razganja, stalno bi nekaj delali, bili v akciji.« V prostem času je tudi deskal na snegu, vodi, rolkal…
Pred usodnim skokom o pomenu zdravja sploh ni razmišljal in nesrečo jemlje kot nekakšno povračilo za svojo lahkomiselnost. Kljub vsemu ve, da bo nekoč spet lahko hodil, in med njegovimi življenjskimi cilji je vključitev v rehabilitacijski program Project Walk v Ameriki. »Nad posteljo imam jadralno desko, ki mi jo je podaril prijatelj, tako da vsako jutro, ko vstanem, pomislim, da bova spet deskala; to sem mu moral obljubiti, ko mi jo je prinesel.«
Pred nesrečo se je družil z mnogimi, danes je obkrožen z desetimi dobrimi prijatelji. »Na koncu lahko prijatelje, ki so ob tebi, ker si Luka Plavčak iz Celja, prešteješ na dve roki.« Z mnogimi je prekinil stike, ker v večini ljudje ne vedo, kako pristopiti, včasih pa za obiske ni bil pripravljen sam. »V Soči sem ugotovil, da je veliko bolj pomembno, da se kdaj oglasim babici in teti, jima povem, da sem v redu, kot pa vsem, ki so se mi kdaj lepo nasmejali.« Družina mu danes pomeni več kot prej.
»Šele po nesreči sem spoznal, kaj je življenje in kaj od mene zahteva. Prej sem želel biti le postaven, imeti veliko denarja in dobro živeti življenje. Na življenje nisem znal pogledati z drugega zornega kota.« Kot nekoč Luka vsak dan vsi pozabljamo, kakšen pomen ima zdravje in kakšno srečo imamo, da lahko opravljamo za nas povsem običajna opravila.
