Delež diplomantk doktorskega študija se je sicer v zadnjem desetletju skoraj izenačil s številom novih moških doktorjev znanosti. Toda postavlja se vprašanje, ali ni sicer všečen statističen podatek zgolj bleda iluzija, ki prekriva dejanske razsežnosti diskriminacije žensk v znanosti?
Svoj pogled na položaj žensk v akademski sferi so nam predstavile nekatere uspešne slovenske znanstvenice, ki prihajajo z različnih področij, tako iz naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved. Vendar zaradi občutljivosti tematike nekatere ne želijo biti imenovane!
Družina ali kariera?
Razlogov, zakaj se ženske redkeje odločajo za znanstveno kariero, je gotovo več, a kot opozarjajo naše sogovornice, vsi niso povezani zgolj z ženskami. Toda zdi se, da številni problemi, s katerimi se sooča slovenska znanost, še bolj prizadenejo ženske. To dokazuje tudi velik razkorak med deležem doktoric in rednih profesoric. Naše sogovornice pa kot ključni vzrok za to izpostavljajo odločitev med kariero in družino, ki ženske v še vedno izrazito patriarhalni slovenski družbi postavlja v nezavidljiv položaj.
Poleg tega morajo ženske na svoji karierni poti soočiti s številnimi predsodki in stereotipi ter prebiti stekleni strop - nevidno oviro, ki ženskam, kljub enaki izobrazbi, onemogoča preboj na najvišja delovna mesta.
Docentka dr. Ksenija Šabec, predavateljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, poudarja, da so tudi razlike med ženskami velike in posploševanje na celotno skupino ni mogoče. Tudi ostale sogovornice temu pritrjujejo: »Pri kariernih ovirah ne gre direktno za razlikovanje med spoloma. Večja razlika je med ženskami, ki imajo družine, in ostalimi.« Ena izmed njih pa nadaljuje: »Zgodi se, da ti po vrnitvi s porodniškega vzamejo kak predmet, z izgovorom, da bo oteženo izvajanje predmeta, ker bo tvoj otrok prvo leto v vrtcu večkrat bolan. Dvomim, da bi se to zgodilo kakemu moškemu. Proti temu se težko boriš. Namreč, če nisi redni profesor, boš nekoč prosil za obnovitev naziva ali za napredovanje in takrat ti ugovarjanje seveda škodi.«
Subtilne oblike diskriminacije
Tudi v času formalne emancipacije ženske na univerzi še vedno naletijo na mnoge ovire. Poleg neenakega plačila Ksenija Šabec opozarja, da danes prevladujejo subtilne in prefinjene oblike diskriminacije žensk v znanosti. In to dokazujejo tudi zgodbe naših sogovornic, ki so si precej podobne. Predstavljamo zgodbo znanstvenice, ki ni želela biti imenovana: »Zaposlitev na univerzi je de facto zaposlitev za določen čas, vse dokler nimaš naziva redni profesor. V primeru, da obstoječega naziva ne moreš obnoviti, te lahko čaka odpoved. Nova pravila, ki so trenutno v sprejemanju, namreč ne predvidevajo, da bi bil lahko izvoljen v nižji naziv, če morda ne izpolniš katerega od pogojev. Ker se pravila stalno spreminjajo, postaja to vir frustracij za vse, ki nismo redni profesorji. Zadnja sprememba zahteva trimesečno bivanje v tujini za obnovitev naziva izredni profesor. Imam pa osnovnošolske otroke! V tujino bom morala, v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bom ostala brez službe. Tule se skriva past. Težava torej ni spolna diskriminacija v smislu, da bi te nekdo ne želel zaposliti, ker si ženska, ampak bolj v nastavljanju pravil za izvolitve v nazive.«
Ne enakost, enake možnosti
In kje naše sogovornice vidijo rešitev? Ena izmed njih pravi: »Mislim, da bi bilo prav govoriti o enakih možnostih za oba spola, bolj kot o enakosti ali enakopravnosti med spoloma.« Situacijo slikovito oriše: »To lepo ilustrira zgodba o živalskem tekmovanju. Tekmovali so zajec, krokodil, veverica, slon. Pravila so bila enaka za vse - zmaga tisti, ki prvi pride na drevo. A to še ne pomeni enakih možnosti za vse!«
Ksenija Šabec največje možnosti za napredek in izboljšanje situacije vidi v opozarjanju različnih javnostih ter aktivnega delovanja in boja proti vsem oblikam diskriminacije, tudi spolne, ter v vzgoji mladih generacij že v šoli. Kljub temu, da je šolskemu sistemu mnogokrat očitano, da je bolj pisan na kožo deklicam kot dečkom, vidi naša sogovornica v tem potencialen predsodek: »Morda res, a še vedno deklice veliko raje označimo za pridne, marljive in vztrajne, ne upamo ali ne želimo pa reči, da so enako inteligentne kot dečki.«
