Dvom (poleg lenobe, seveda) je po mojem mnenju ena večjih gonilnih sil, ki ženejo človeštvo naprej. Torej, verjetno moramo dvomiti, pa ne le, ali je maslo res kaj boljše od margarine in ali je gospod Cerar trenutno res najboljša možnost za Slovenijo. Dvomiti moramo o znanstvenih spoznanjih, resnicah, ki smo jih že davno ponotranjili, in morda prav zato v njih ne vidimo napak. Brez strahu – danes nas gotovo ne bo nihče sežgal na grmadi! Kljub trdoglavosti nekaterih vplivnih posameznikov je dvom še vedno mogoč in prav ta možnost, torej svoboda mišljenja, je ogromen privilegij, ki smo ga deležni v 21. stoletju. Še nikoli ni bilo lažje izraziti svojega mnenja, pa naj bo to konstruktivno ali pa žaljivo, lažnivo in nikomur v korist. Tu se poraja vprašanje, ali je dvom res le privilegij ali pa je morda tudi dolžnost?
Stvar, o kateri moramo dvomiti, so zagotovo informacije, s katerimi nas vsak dan bombardirajo mediji. Prelistate kdaj časopis in se vprašate, ali je to, kar ste ravnokar prebrali, res? Kako ste lahko prepričani, da vam novinar ne »prodaja buč«? Nekoliko smo lahko ob branju, gledanju, spremljanju slovenskih medijev pomirjeni, saj s o naši novinarji zavezani k upoštevanju novinarskega kodeksa. To je neke vrste Hipokratova prisega ljudi za pisalnimi stroji, ki obvezuje k navajanju virov, preverjanju informacij, prepoveduje zamolčanje, prirejanje in tako dalje. Torej bi lahko rekli, da smo zavarovani pred širjenjem laži, vsaj v večjih, bolj branih medijih. A kljub temu sama ne bi dala roke v ogenj, da je res tako. Zavedati se moramo, da povprečen bralec v časopisu prebere le nekaj prvih centimetrov teksta, pogleda slike, prebere naslove in podnaslove, torej so to prav tista sredstva, ki jih lahko novinar izrabi za manipuliranje.
Sami smo odgovorni za to, čemu verjamemo in koliko. Medije moramo izbirati na podlagi relevantnosti člankov, ne pa da le kliknemo na prvo povezavo do neke spletne strani na facebooku, ki nas pripelje do članka, katerega naslov bi zmagal na tekmovanju za največji nateg. Da o njegovi vsebini niti ne govorimo (če se nam sploh uspe prebiti skozi vse oglase za razne izdelke za razstrupljanje jeter). Torej, bodimo kritični in dvomimo – morda pa se bo le kje poznalo. Če ne drugje, v naših mladih glavah.
