Nekdanji britanski obveščevalni agent Christopher Steele, domnevni avtor tako imenovanega umazanega dosjeja o izvoljenem predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, naj bi bil eden tistih resničnih vohunov v tajni službi njenega visočanstva, katerih življenje je malo podobno pustolovščinam legendarnega knjižnega in filmskega tajnega agenta Jamesa Bonda. Res brez razvpite licence (00) za ubijanje, ki naj je že dolgo ne bi imel noben agent. Imajo pa licence za določena nezakonita dejanja, kot so tatvina, podkupovanje in plačevanje zaupnih informacij (po leta 1994 sprejetem zakonu o obveščevalnih službah).
Kot drugi sekretar v Moskvi
Dvainpetdesetletni Steele je pri zbiranju »gradiva« za 35 strani dosjeja o Trumpu kupoval informacije od nekdanjih znancev v ruski varnostni službi FSB. Kot Bond je tudi Steele študiral na univerzi v Cambridgeu. MI6 ga je odkril že na univerzi, zaposlil pa takoj po diplomi. V Moskvo ga je poslal leta 1991 – kot drugega sekretarja britanskega veleposlaništva. Ker se je samo devet mesecev prej poročil, je bila z njim tudi žena, s katero sta bila oba stalni tarči nadlegovanja takrat še KGB, ki naj bi njemu ukradel celo najljubši par čevljev. V Moskvi je Steele tesno sodeloval s Timom Barrowom, ki so ga nedavno imenovali za novega britanskega veleposlanika pri EU, pa tudi Alexom Youngerjem, ki je zdaj direktor MI6.
Leta 1998 je MI6 poslal Steela v Pariz – spet kot diplomata. Zaradi ženine bolezni se je leta 2002 vrnil v Britanijo. Kmalu je moral v Afganistan, kjer je bil del skupine agentov MI6, ki je britanskim specialnim enotam predavala o misijah na talibane »ubij ali zajemi«. Leta 2006 je bil pri MI6 pristojen agent za primer z radioaktivnim polonijem zastrupljenega nekdanjega vohuna KGB Aleksandra Litvinenka, ki je na smrtni postelji Putina osebno obtožil, da je ukazal njegov umor. Po nekaterih virih naj bi se poznala še iz Moskve, iz časov, preden se je Litvinenko zameril Putinu in pobegnil v Britanijo.
Bogat vohunski zasebnik
Ko je zapustil MI6, je leta 2009 šel med vohunske zasebnike. S partnerjem sta ustanovila zasebno vohunsko podjetje Orbis Business Intelligence, ki je zelo donosno in ima sedež v zelo dragi stavbi bogataškega dela Londona. Poleg tega javno dostopne informacije kažejo, da je imelo v zadnjih dveh letih visok dobiček: dva milijona funtov. Samo šest mesecev po nastanku tega podjetja je njegova žena umrla za cirozo jeter. Ostal je sam s tremi otroki. Neznano kdaj se je drugič poročil in še enkrat postal oče. Dokler ni skupaj z ženo in otroki prejšnji teden, dan preden je njegovo ime prišlo v javnost, izginil neznano kam, je družina živela v razkošni ograjeni hiši v grofiji Surrey blizu Londona. Sosedje, ki so ga videli bolj malo kdaj, pravijo, da so v hiši, ki je posuta z varnostnimi kamerami, pustili vse luči prižgane. Enega od sosedov so prosili, naj jim nekaj dni pazi mačko.
Zlata prha
Med strankami Steelovega obveščevalnega podjetja je bilo angleško nogometno združenje, ko se je Anglija potegovala za organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva leta 2018, za katero se je potegovala tudi in ga na koncu dobila Rusija, in pa ameriška zvezna policija FBI, ko je vodila preiskavo korupcije v svetovni nogometni vladi Fifi. Z ameriškimi preiskovalci naj bi se sestal neštetokrat in jim pomagal zrušiti samopašnega švicarskega nogometnega despota, predsednika Fife Seppa Blatterja. Od Bonda se je Steele razlikoval po tem, da Britanci do prejšnjega tedna nikoli niso slišali zanj. Zaslovel je, ko so ga razkrili kot domnevnega avtorja Trumpovega dosjeja, s katerim so hoteli ameriški naročniki dobiti dokaz, da bodo lahko Rusi izsiljevali Trumpa, če bo postal predsednik. Najbolj eksplozivni del dosjejev je najbrž trditev, da ima Kremelj v rokah pornografski video Trumpa v družbi prostitutk v predsedniškem apartmaju moskovskega hotela Ritz. Na posnetku naj bi Trump prostitutkam (med drugim) naročil tako imenovano zlato prho, uriniranje na orjaško posteljo, na kateri sta med obiskom v Rusiji spala Michelle in Barack Obama.
Ruski strah
Trump pravi, da so trditve dosjeja, za katere res ni naveden noben dokaz, smeti, ki so jih naročili njegovi politični nasprotniki, za Steela, ki ga ni imenoval, pa, da je »propadli vohun, ki se boji tožbe«. Tisti, ki Steela dobro poznajo, posebno med nekdanjimi in sedanjimi obveščevalci, pravijo, da je vrhunski in skrajno natančni profesionalec in poznavalec ruskega varnostnega aparata, ki svojih preiskav ne bi nikoli prirejal temu, kar želijo stranke slišati ali brati. Steele se morda boji tožbe, predvsem pa se menda boji za svoje življenje in življenje svoje družine. Skriva se neznano kje, zelo verjetno s pomočjo nekdanjega delodajalca MI6. Ne boji se Trumpa, ampak Rusov. Posebno enega.
