Jason A. Laker, profesor na univerzi v Kaliforniji: Trump je uspešen, ker je toliko ljudi strah in sram

Toda morda bo prav ta tragedija, se nadeja naš sogovornik, prisilila Američane k resni spremembi. Dr. Laker je dvajset let delal kot univerzitetni menedžer v Kanadi in ZDA, uveljavil se je tudi kot raziskovalec in pedagog. Je avtor edukacijskih in profeminističnih moških študij, posveča se nasilju in komunikaciji, je tudi antropolog, sociolog in psihoterapevt. Dedek, po rodu Jud, se je v Ameriko pred drugo vojno priselil z območja nekdanje Jugoslavije. Žal je to vse, kar ve o njem, saj si je dedek ob priselitvi v ZDA spremenil ime. V Ljubljani se mudi kot gostujoči raziskovalec na fakulteti za družbene vede.

Vaše vprašanje, ki je zelo na mestu, vsebuje implicitno domnevo, da A vodi v B. Toda ko govorimo o nasilju, rasizmu, seksizmu, so zadeve mnogo bolj zapletene, nikoli ne moremo reči, da A vodi v B. Ko se oseba na visoki in simbolno močni funkciji tako obnaša, kot se Trump, in celo slavi takšno vedenje, seveda drži, da opogumlja druge, naj storijo enako. Toda četudi bi vseh 350 milijonov Američanov prisluhnilo Trumpu, ne moremo reči, da je njegova »zasluga«, da Američani sovražijo določene družbene skupine…

Razumem, kar pravite. Hočem le reči, da tudi predsednik Amerike nima take moči, da bi ljudi delal nasilne ali bolj nasilne, kot so že. Ko govorimo o nasilnosti, moramo vedeti, da ima ta veliko pojavnih oblik. So ljudje, ki so pogosto nasilni, ljudje, ki so nasilni občasno, in tisti, ki so nagnjeni k nasilju, a ga ne prakticirajo… Trump je nekakšen »vitamin« za te ljudi. Zelo pomembni so tudi odzivi ljudi, ki ga obdajajo, na takšno vedenje – ali ga minimalizirajo, se obrnejo stran. Vse to je del »vitamina«. Neki psiholog je dejal takole: V ljudeh je mogoče spodbujati najboljše, najbolj plemenito, ali najslabše, najbolj nizkotno. Trump spodbuja najslabše. S tem se strinjam. Tudi zato so moji kolegi na fakulteti ob Trumpovi izvolitvi jokali. Po stroki sem tudi psihoanalitik, zelo veliko izkušenj imam s svetovanjem ljudem. Ko vidim in poslušam Trumpa, si vedno rečem: kako prizadet in ranjen je ta človek! Samo človek, ki je bil zelo prizadet v svojem življenju, se lahko tako obnaša. Seveda ga to ne opravičuje, le bolje ga lahko razumemo.

Odgovor je preprost: ker je toliko ljudi strah in sram.

Strah jih je, da bodo ostali brez službe, da je ne bodo dobili, sram jih je, ker mislijo, da ne znajo poskrbeti zase in za svoje otroke, da so nesposobni. Groza jih je, ko opazujejo, kako se tovarne selijo v druge države, kako se zapirajo trgovine v majhnih mestih. V ZDA je kljub pozitivnim ekonomskim trendom še vedno veliko mest, ki životarijo in kjer se nič ne spreminja. Rodil sem se v Detroitu, vem, kaj govorim. Ljudje žal ne dojamejo, da ravno Trump oziroma vrhnji »1 odstotek« profitira zaradi prenosa proizvodnje v tujino. V interesu najpremožnejših je, da se ljudje bojujejo med seboj, medtem ko sami bogatijo. Ampak Trump je zdaj predsednik in predsedniku se gleda pod prste. Še noben predsednik ni imel kmalu po izvolitvi tako slabega rejtinga, kot ga ima zdaj Trump. Kaj bo šele, če bodo tovarne in trgovine ostale zaprte. Ampak slabe stvari so včasih tudi dobre. Sam pravim temu, kar se nam dogaja, »srečna tragedija«. Kot terapevt vem, da človeka le nesreča prisili, da se loti resnih sprememb. Pri sebi, ne pri drugih. Trump tega ne zmore – moč išče zunaj sebe.

Najprej morate vedeti, da je mnogo konservativcev zelo prijetnih ljudi, ki živijo, kot mislijo, da je prav. Na vrednote posameznika tudi zelo vpliva, v kakšnem okolju živi. V moji soseski v San Joseju je osem hiš, skoraj v vsaki živi družina druge barve. Otroci se igrajo skupaj, meni in moji družini se zdi to krasno. Razlagati pomen drugačnosti ljudem, ki živijo v takih okoljih, kot je Kalifornija ali San Francisco, je tako, kot bi ribi razlagali pomen vode. Seveda tudi v San Franciscu najdeš rasiste. Nekaj drugega je živeti v Severni Dakoti, kjer so si ljudje podobni po vrednotah, religiji in barvi kože. Pa tudi tam luterancu ni všeč, kako katoličan vzgaja svoje otroke, in podobno. Hočem reči, vsa ta nasprotja so med nami, Trump jih je s pomočjo medijev le izpostavil.

Trdim pa, da imajo ljudje še vedno svobodno voljo, da mu sledijo ali ne. Sam ne mislim, da je homoseksualnost greh, toda lahko živim z ljudmi, ki mislijo, da je, in ne pravim, da so slabi ljudje. To vam govorim kot liberalec. Mnogi moji liberalni kolegi pa ne prenesejo konservativcev. Ljudje, ki mislijo, da je homoseksualnost greh, so zanje navadni osli. Skratka, vsi smo žrtve hipokrizije in svojih izključevalnih stališč. Zakaj so torej konservativci volili Trumpa? Mislim, da iz istih razlogov kot liberalci. Zaradi besa na korumpirano politiko. Tako kot zdaj tovrstni očitki letijo na Trumpove, so prej leteli na Clintonove. Bill Clinton se pravzaprav niti ne razlikuje zelo od Trumpa. Je veliko bolj šarmanten, toda ravnal je precej podobno. Ljudje so torej izbirali med tistim, kar so imeli na voljo. Ključni problem teh volitev je bil, da ni bilo dobrega kandidata.

O, ja, dober kandidat je bil. Ampak Clintonova je vztrajala pri strategiji »prva ženska za predsednico«. Super, tudi sam bi si želel žensko na predsedniškem mestu. Toda ne nje. Po moje bi bila veliko boljša kandidatka Elizabeth Warren. Tako Trump kot Clintonova sta zelo agresivno pometla s preostalimi kandidati. Če se še enkrat vrnem k vašemu vprašanju: zakaj ljudje, ki prisegajo, recimo, na zvestobo, volijo največjega ženskarja? Včasih lahko kaj spremeniš le tako, da izbereš najslabšo možnost. Na lokalni ravni se je to že dogajalo. V Minnesoti so za guvernerja izbrali arogantnega Jesseja Venturo, v Kaliforniji Arnolda Schwarzeneggerja. Spomnite se: ženo je varal doma z varuško. Mediji so tisti, ki nas hočejo prepričati, da je Trump nov fenomen. Marca se bom udeležil pomembne konference o visokem šolstvu. Na njej bo govoril Anderson Cooper, zvezdniški voditelj CNN. Zelo veliko mojih kolegov je navdušenih nad izbiro. Sam nisem. Kaj pa naj mi on pove o visokem šolstvu?! Je sploh novinar? Ali je zabavljač? Kot kaže, je pretehtalo dejstvo, da je kot deklarirani gej tako uspešen. To me frustrira. Na mesto profesionalnosti stopajo drugi kriteriji. Mislim, da je v novinarskem poklicu podobno. Tega ne smemo dopustiti.

Prikrila je dejstvo, da je bil eden od profesorjev, ki so ga obtožili spolnega nadlegovanja študentk, že pred leti deležen podobnih obtožb v dveh drugih primerih. Pravzaprav se je zlagala in mene obtožila, da lažem, ko so na fakulteti preiskovali primer študentke, ki sem ji pomagal. Ampak v rokah sem imel dovolj dokazov, obrnil sem se na medije in dokazal svoj prav. Dekanico so odpustili, ker je lagala tudi svoji predpostavljeni. Ni bilo lahko, toda včasih je treba pokazati kremplje.

Sam bi rekel, da zelo velik: po statistikah je vsaka peta študentka žrtev spolnega napada.

Ključna je družbena konstrukcija moškosti. Moški mora biti možat, odločen, neomajen… Mislim, da je podobno tudi pri vas. V ameriški kulturi je zelo prisoten tudi individualizem, zaradi česar smo zelo usmerjeni v svoje potrebe in želje. Oboje nam govori: bodi močan in reši zadevo. Del problema so odgovorni v pravosodju, ki naj bi skrbeli za sodno varstvo v teh primerih. V glavnem so moškega spola in teh zadev ne razumejo. Probleme podcenjujejo, žrtvam ne verjamejo. Bivši senator Alabame in zdaj Trumpov kandidat za pravosodnega ministra (!) Jeff Sessions je doslej zavrnil vsak zakon, s katerim bi zaščitili homoseksualce, temnopolte, ženske. Težava je tudi v tem, da posebni zakoni šolam in univerzam nalagajo, da poskrbijo za varno okolje študentov. Če se primer znajde v medijih, univerze zato ne tvegajo le svojega ugleda, temveč tudi federalno preiskavo in visoko kazen, če se izkaže, da niso poskrbele za varno okolje. Vodstva univerz zato te primere rada pometejo pod preprogo. Sam prav zato tovrstne sume takoj javim pristojnim organom, najsi gre za učitelja ali študenta. Kot profesor sem dolžan delovati etično.

(Smeh.) Ne morejo me. Moje mesto učitelja je stalno. Poleg tega kalifornijski zakoni zelo dobro ščitijo delavce.

Po številu spolnih napadov ne. Razlika je le v tem, da prestižne fakultete to nasilje zaradi strahu pred izgubo ugleda še bolj skrivajo. Na Stanfordu je denimo pred kratkim odmeval primer na pravni fakulteti, kjer je dekan spolno nadlegoval svojo tajnico.

Razsežnost spolnega nasilja na univerzah naju je spodbudila, da sva začela preučevati komunikacijo med partnerjema v spolnosti. Zanimalo naju je, kako, na kakšen način se dogovorita o seksu, ali se pri tem razumeta, se morda o tem pogovarjata, do kakšnih šumov prihaja v tej komunikaciji.

Najprej moram povedati, da naju je presenetilo to, da tega pred nama še niso raziskovali. Prvič sva torej preučevala, kako poteka komunikacija v spalnici. O tem ne govorimo, velja, da je spraševati kaj takega nevljudno. Med drugim se je izkazalo, da je veliko spolnih odnosov z vidika privolitve legalnih, a vseeno spornih. Če ženska noče spolnega odnosa, a vseeno nanj pristane, ker jo je strah, da jo bo fant zapustil, ali ker ga noče razočarati, je takšen odnos legalen, a je vseeno travmatičen. Vprašanje je tudi, kakšno sporočilo s tem dobi fant. Najin namen je na podlagi ugotovitev iz študije izboljšati komunikacijo na tem področju. V delavnicah o tej temi na različnih univerzah te zgodbe deliva s študenti in študentkami in jih spodbujava, naj bolj pogumno izražajo svoje želje. Študentje včasih tudi zajočejo. Povedo nama, da je že pogovor o tem osvobajajoč. Tega sem zelo vesel, kajti kot profesor čutim dolžnost, da študentom pomagam na vseh področjih, kjer imajo težave oziroma blokade. Ta študija mi to omogoča.

Seveda. Za nekatere govoriti o seksu ni seksi. Recimo na način: »Jaz bi seksal, sleci spodnjice.« Po moje se sicer težava ne skriva v samem govorjenju o seksu, ampak v negotovosti ali prestrašenosti, ki preprečuje vzburjenje. Toda izražanje želja je navsezadnje lahko zelo kreativno. Ena od študentk nam je povedala, da fant seks predlaga tako, da jo z nosom podrgne po vratu. Če ji ni do tega, se obrne stran. Bistveno je, da komunikacija poteka in da oba jasno privolita v spolni odnos. Ne pomeni ne, smo poudarjali doslej. Lahko pa bi rekli tudi: Da pomeni da.

Ne boste verjeli, ampak lahko odgovorim na kratko. Z visokim šolstvom – tako kot pri vas – ni nihče zadovoljen. Sam sicer mislim, da univerza kot institucija ni nič posebnega. Veliko skupnega ima s podjetjem, ki hoče prodati čim več kave, ali cerkvijo, ki hoče privabiti čim več vernikov. Fundamentalno ni razlik med Starbucksom, cerkvijo ali univerzo; gre za hierarhično organizirane in strukturirane institucije z večjo ali manjšo količino denarja. Ključni izziv za vse institucije je zato enak: kako etično uporabljati svojo moč, kako delovati za dobro ljudi, kako prisluhniti svojim strankam, kupcem kave, vernikom ali študentom, in kako temu prilagoditi hierarhijo oziroma samo delovanje.

Moj odgovor vas bo razveselil in razžalostil. Ne vem, kaj bi se mu zgodilo. Akademski standardi so zelo jasni. Takšno početje je nesprejemljivo in sramotno. Toda vse je odvisno od tega, kako močni so, kdo jih podpira in varuje. Tehnično gledano je zaradi plagiata mogoče odpustiti tudi profesorja s stalnim delovnim mestom, pa čeprav je goljufal pred 20 leti. A kot rečeno, vse je odvisno od okoliščin in razmerja moči. Socialne norme se na srečo spreminjajo, ne smemo obupati. V cerkvi so še nedavno tega nekaznovano zlorabljali otroke. Temu je, upam, konec.

Mi ne pade na pamet. Iz dveh razlogov. Prve dame je treba pustiti pri miru, niso same krive, da so se znašle na tem mestu. Ne želim pa si niti tega, da bi me kakšen obveščevalec kdaj spraševal, kaj sem počel v Sevnici. Verjamem pa, da je torta melanija okusna…