Ker je Slovenija, v nasprotju z vzhodnimi paradržavami, razvita evropska demokracija, malodane pravna država, se naši oblastniki seveda vedejo povsem drugače. Oblastniki so pri nas omikani in civilizirani gospodje, ki zakone spoštujejo. Še več, oni iskreno verjamejo, da smo pred zakoni vsi enaki in da ni v državi Sloveniji nič in nihče nad zakoni države Slovenije. Zato, kadar želijo oblastniki greniti življenja svojim ali tujim državljanom, ali, recimo, storiti kakšen manjši zločin zoper človeštvo, vrhunski pravni strokovnjaki napišejo, vestni poslanci v državnem zboru pa po demokratičnem postopku sprejmejo zakon, ki oblastnikom manjši zločin zoper človeštvo omogoča.
Zato so, recimo, vsi politiki in državni uradniki, ki so v začetku devetdesetih na tak ali drugačen način sodelovali pri izbrisu, delovali izključno v skladu z zakonom. Ker mi pač nismo vzhodnjaki, da bi z manjšimi zločini zoper človeštvo kršili svoje zakone.
V resnici nas zato sploh ne bi smelo presenečati, da je vlada Mira Cerarja, vrhunskega strokovnjaka za pravna in etična vprašanja, preden je začela pošiljati Sirce nazaj v tri sirske materine ali kamorkoli se je že namenila pošiljati begunce iz Alepa, Homsa in Hame, sprejela nov zakon, v katerem lepo piše, da država Slovenija sme poslati kogarkoli v katerekoli tri materine in da ni ne boga, ne ustave, ne konvencije, ki ji bodo to preprečili.
Naš predsednik vlade in njegova notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar sta seveda pametna in izobražena človeka in zagotovo vesta, da se obtoženci zoper obtožbe o storjenih manjših zločinih zoper človeštvo v razvitih evropskih demokracijah uspešno branijo z ugovorom, da so zgolj spoštovali zakone svoje države (vzhodnjaki sodišč, ki jim sodijo za njihove zločine, seveda ne priznavajo). Miro Cerar in Vesna Györkös Žnidar sta najbrž tudi seznanjena s pravno prakso v teh razvitih družbah in vesta, da je za napačen, diskriminatoren ali celo rasističen zakon praviloma kriv pač zakon sam, in ne tisti, ki ga spoštuje. V zgodovini namreč še nikogar niso obsodili zaradi tega, ker je spisal, sprejel ali izglasoval diskriminatoren ali rasističen zakon, zato je pisanje in sprejemanje takšnih zakonov tudi za sodobne evropske politike povsem nenevarno početje.
Zgodovina je, kot vemo, zmožna obsoditi kvečjemu črke na papirju, zmožna je izsiliti priznanje krivde iz najbolj nečloveških členov zakona ter jih ponuditi v zgražanje prihodnjim generacijam. Pisci zakona in njegovi sprejemalci pa običajno rečejo le: Ups! Ups! – nismo vedeli, da naša žica bode. Ups! – zahtevkov za odškodnine ne sprejemamo. Ups! – nasvidenje v naslednji vaši vojni.
Poleg tega, da svoje manjše zločine zoper človečnost v razvitih evropskih demokracijah radi legaliziramo, jih zelo radi tudi racionaliziramo. Spet v nasprotju z vzhodnjaki, ki pogosto dovoljujejo, da njihova najbolj zlovešča dejanja ostajajo v polju iracionalnega, njim in nam nedojemljivega in nepojasnljivega, in ki svoje obračune s šibkejšimi in drugačnimi doživljajo skrajno emotivno, mi čutimo potrebo po ozaveščanju vsakega svojega, tudi najmanjšega greha. Nam pač ne pade nekega jutra mrak na oči, kakor rad pada vzhodnim zločincem. Mi svoje manjše zločine zoper človeštvo vselej dobro premislimo in osmislimo.
»Mi smo morali vedeti, kdo je z nami in kdo proti nam,« je pred leti v neki televizijski pogovorni oddaji naš prvi predsednik vlade Lojze Peterle racionaliziral izbris, ob petindvajsetletnici države, ki je nekoč hrepenela po odprtih mejah in evropskih vrednotah, pa nam naš zdajšnji predsednik vlade govori o nestabilnih varnostnih razmerah in o nujnosti nadzora nad državnimi mejami. Ker bi Miro Cerar rad, da vsi mi razumemo, da njemu ni, ko je postavljal rezilno žico na mejo ali ko je sprejemal nov zakon o beguncih, padel mrak na oči, kakor je morda ob misli na horde temnopoltih beguncev padel Viktorju Orbanu, temveč da on vse to počne zgolj in samo iz narodove eksistencialne nuje. Ker če ni nuje, Miro še čevlja ne obuje.
A v eni stvari smo vseeno podobni vzhodnjakom. Oboji se znamo enako vešče pretvarjati, da se naši manjši zločini zoper človeštvo v resnici sploh niso zgodili. Tako kot se že danes vlada Mira Cerarja obnaša, kakor da bi bila rezilna žica naravni pojav, na katerega sami niso imeli prav nobenega vpliva, se bodo že jutri pretvarjali, da se je zakon o beguncih spisal, na vladi sprejel in v parlamentu izglasoval sam.
Le predsednik države Borut Pahor, ki ima tako dober spomin, da se še danes, pred vsakimi volitvami, spomni rezilne žice na meji, bo čez približno pet let odločno obžaloval, da je bila Slovenija leta 2017 prisiljena tak zakon sprejeti. In morda bo celo predlagal, da se zakon uskladi s slovensko ustavo in ženevsko konvencijo o beguncih. Ali pa bo predlagal, da se s Cerarjevim zakonom o beguncih uskladi slovenska ustava. Sumim namreč, da bi se nekaterim njegovim evroustavniškim prijateljem to zdelo celo ljubše in lažje.
