V nasprotju z njim se jaz poslancem, ne hrvaškim takrat, ne slovenskim pozneje, ko jih je rad gledal moj oče, nisem mogel smejati. Misel, da se v parlamentu na tako nizkoten način odloča tudi o moji usodi, pa mi je zvenela srhljivo. Vsaj dokler nisem sčasoma spoznal, da imajo poslanci v slovenskem parlamentu na moje življenje manjši vpliv od ljudi, ki sinhronizirajo delovanje ljubljanskih semaforjev. Oziroma da je parlamentarna dvorana na Šubičevi zgolj oder, na katerem devetdeset bolj ali manj naključno izbranih ljudskih modrecev uprizarja razkošno drag cirkus, ki mu le zavoljo večje pompoznosti rečejo parlamentarna demokracija. Čeprav gre v resnici za parlamentarno idiokracijo.
Že leta zato ne spremljam, kaj se v domu slovenske demokracije govori in o čem se tam oziroma kako glasuje. Glede na mojo omejeno politično pamet mi nikoli niti na misel ni prišlo, da bi obrnil na tretji program javne televizije in si ogledal zasedanje kakšne parlamentarne komisije. Kar pa pomotoma zaide do mene, me le še dodatno utrdi v težko izrekljivem prepričanju, da parlamentarna demokracija, ki naj bi jo imeli, pri življenju vztraja le zato, ker kot neizpodbitno dejstvo ponavljamo nepreverjeno govorico, da ni demokracije brez parlamenta.
A v času, ko slovenski poslanci raje in tudi odmevneje modrujejo in se pričkajo po družbenih omrežjih, kjer s svojo omejeno pametjo in neomejeno brezsramnostjo lažje pritegnejo pozornost nezainteresirane javnosti, bi morali o nujnosti soobstoja demokracije in parlamenta vsaj podvomiti.
Pred dnevi sem, denimo, pomotoma naletel na posnetek s seje državnega sveta (to je tisti oddelek parlamentarne demokracije, v katerega so nameščeni raznorazni ugledneži s posebnimi potrebami in za katerega nihče točno ne ve, zakaj ga nismo že zdavnaj ukinili), na katerem prof. dr. Marko Snoj, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in profesor na Filozofski fakulteti, povsem resno toži nad dejstvom, da je petindvajset let po osamosvojitvi in odhodu iz SFRJ na registrskih tablicah naših avtomobilov še vedno mogoče videti zaporedje črk B in G, ki, kot vemo, označuje po Snojevem strokovnem mnenju še vedno osovraženo in sovražno nam srbsko mesto Beograd. Kar je konec leta 2016 seveda škandal, vreden interpelacije pristojnega ministra!
Žal Slovenski etimološki slovar, ki ga je prof. dr. Marko Snoj nekoč napisal, ne vsebuje besede, s katero bi se dalo dovolj natančno opisati idiotizem njegovega predloga o izogibanju zaporedjem črk na slovenskih registrskih tablicah, ki označujejo katero izmed jugoslovanskih mest, vsaj kar se mene tiče, pa smo s tem dosegli novo dno. Nižje od tega namreč ni šlo niti v hrvaškem saboru v devetdesetih (šlo je kvečjemu enako nizko, na kar opozori celo sam dr. Snoj), nižje se ni na instagramu spustil niti predsednik Pahor. Ne, nižje nista šla niti Žan Baby Grims Mahnič niti Miha Venezuela Kordiš.
Ko sem tako zaprepaden poslušal samoponiževanje našega priznanega jezikoslovca dr. Snoja, se mi je zazdelo, da je morda naposled le prišel čas, ko moramo ob vseh drugih nujnih reformah našega sistema začeti resno razmišljati tudi o reformi parlamentarne demokracije.
Nadaljnje vzdrževanje tega cirkusa je namreč postalo enako smiselno, kot če bi država Slovenija poljubnim devetdesetim tviterašem vsak mesec izplačevala več tisoč evrov visoke prejemke za njihovo tvitanje o resnih družbenih problemih po njihovem izboru.
Saj vem, sliši se bogo…, pardon, demokletno, a preprosto si je treba priznati, da je parlament, ki služi zgolj zabavanju analognih upokojencev z veliko časa in malo denarja, metanje davkoplačevalskih evrov skozi okno. Država Slovenija, ali še raje Evropska unija (evropski parlament je konec koncev le preslikava slovenskega na večje platno), bi v 21. stoletju preprosto morala iznajti boljše in sodobnejše oblike demokratične ureditve, v katerih demokracija ne bi bila le farsična predstava za javnost.
V duhu preproste misli, da je vsaka stvar za nekaj koristna, bi bilo zato dobro, da vrhunec državnosvetniške kariere prof. dr. Marka Snoja ne bi šel v pozabo, temveč bi ga izkoristili kot vzgib za resen premislek o prihodnosti naše parlamentarne demokracije. Če že zadnja leta tako radi pišemo in razpravljamo o krizi demokracije, bi lahko naposled to krizo začeli tudi reševati. Saj veste, kaj pravijo: vsaka kriza je za enega pogubna, za drugega pa življenjska priložnost.
No, za nas in naše vizionarje bi bil revolucionaren dosežek že to, če bi si jasno in glasno priznali, da imamo s parlamentarno demokracijo problem, ki zahteva radikalne spremembe.
