Skratka, o klasični glasbi vem povsem dovolj, da si drznem ponuditi mediacijsko rešitev spora med člani orkestra Slovenske filharmonije na eni ter dirigentom Urošem Lajovicem in vodstvom, kolikor sem lahko razbral iz komentarjev anonimnih glasbenih poznavalcev na rtvslo.si, nekoč ugledne kulturne ustanove – ki zgolj preživlja težke trenutke, ki nastopijo v življenju vsakega javnega zavoda – na drugi strani.
Rešitev se mi zdi namreč skrajno logična in verjamem, da so gotovo vsi že pomislili nanjo, a je iz nekega razloga nihče ni izustil. Morda se je vpletenim glasbenikom in odgovornim birokratom na pristojnem ministrstvu zdela, kot to v športnem žargonu tako radi rečemo, preveč na prvo žogo. Rešitev namreč vidim v strogem beleženju časa prihoda zaposlenega na delo in časa odhoda zaposlenega z dela, čemur po domače rečemo štempljanje.
Kot rečeno, verjamem, da so na štempljanje kot možno rešitev neurejenih razmer v naši najprestižnejši glasbeni instituciji pomislili že mnogi pred menoj in prav čudi me, da ga nihče ni omenil v zvezi s stavkajočimi filharmoniki. Konec koncev so s štempljanjem že disciplinirali novinarje in druge ljubitelje čezmerne svobode na javni televiziji, vse bolj pa so glasne govorice, da se bodo kmalu morali štempljati tudi raztreseni profesorji na ljubljanski univerzi.
Zavedam se, da mnogi štempljanje vidijo kot zavržni ostanek propadlega socializma, ki ga v današnjem času oživljajo zadrti jugonostalgiki, ki sem jim toži po hodnikih esdekajev, dolgih vrstah pred občinskimi šalterji, parkiranjem ob lihih ali sodih dneh in zimbabvejsko visokih inflacijah, a je takšno razmišljanje za družbo škodljivo. Ni prav vse, kar smo poznali v socializmu, v kapitalizmu in demokraciji neuporabno. So reči, in mednje nedvomno spada tudi štempljanje, ki so nam v času vsesplošnega nereda še veliko bolj potrebne, kot so nam bile nekoč.
Do disfunkcionalnosti zdigitalizirani sodobni umi namreč verjamejo v delo brez delovnega mesta in delovnega časa, v kreativnost, ki da ne pozna urnika, ki da vzpostavlja svoj lastni red in disciplino. Še posebej naj bi to veljalo za tako imenovane kreativne poklice, med katere spadajo prav vsi umetniški (moje skromno mnenje je sicer, da gre pri naših umetnikih bolj kot za kreativnost za rekreativnost, a pustimo zdaj to). Po tej že skoraj splošno sprejeti teoriji naj bi kreativci potrebovali popolno svobodo pri svoji kreativnosti. Med drugim tudi svobodo pri kreiranju delovnega procesa, torej načina in predvsem trajanja nastanka nekega umetniškega oziroma kreativnega dela.
Seveda bi lahko leta 2017 izumili tudi sodobnejši način nadzorovanja zaposlenih in njihove učinkovitosti (nadzor in učinkovitost sta sovražnika kreativnosti, bodo porekli, a se bomo pretvarjali, da jih ne slišimo), a zakaj bi izumljali, kar smo že izumili. Predvsem pa ne gre več izgubljati časa.
V nadaljevanju zgodbe o vsemogočni kreativnosti postanejo kreativci vsi, ki namesto z rokami in nogami svoj kruh služijo z glavo. Temu se dandanes reče intelektualno delo, kar morda zveni povsem nedolžno, dokler se ne bo nekoč nepregledna stoinvečtisočglava množica intelektualnih delavcev iz tisoč in ene pisarne naših javnih ustanov domislila, da so tudi oni neke vrste kreativci in da bi tudi oni radi, tako kot umetniki, profesorji, novinarji, pisatelji in kdo še vse ne, imeli kreativen delovni proces.
Kar lahko, če malce skrajšamo to dolgo in nezanimivo zgodbo, hitro privede do kolektivne kreativne norosti in se bodo naše šole in bolnišnice in sodišča odpirali takrat, ko bodo njihovi vratarji začutili navdih za odpiranje vhodnih vrat.
Zato štempljanje. Štempljanje zdaj in povsod. Brez izjem. Štemplja naj se predsednik republike, štempljajo naj se ministri, štempljajo naj se poslanci v parlamentu, štempljajo naj se vse prve violine te razglašene države. In za njimi še vsi drugi. Kreativci vseh dežel pa naj se združijo in naj še naprej kreativno lenarijo. A ne več za naš, davkoplačevalski denar, temveč za svoja lastna, kreativno prislužena sredstva.
Za konec pa še to: nekoč sem se na lastne oči prepričal, da lahko štempljanje učinkovito zmanjša brezposelnost. Na avtobusni postaji v Damasku sem po naključju spil čaj s tamkajšnjimi zaposlenimi. Pet jih je sedelo za mizo in prijazno klepetalo z menoj. Ko sem jih vprašal, ali so prav vsi zaposleni, so mi pritrdili. Vprašal sem jih, kaj je njihovo delo, in so mi pojasnili. V hišici, v kateri smo pili čaj, so se drugi zaposleni na avtobusni postaji štempljali in eden od mojih sogovornikov je pazil na to, da so vsi pravilno vtaknili svoje knjižice v aparat za štempljanje. Drugi je sproti beležil, kdo se je štempljal in kdaj. Tretji je nadziral prva dva, četrti je kuhal čaj. Za petega ni znal nihče povedati, kaj pravzaprav počne tam. Še on sam ne. Sistem je odlično deloval. Škoda, da je potem vse razpadlo.
