Medtem ko se novi predsednik SD Matjaž Han po preštetih glasovih evropskih volitev ni obotavljal z oceno, da je koalicija doživela poraz, je premier in prvak Gibanja Svoboda Robert Golob sporočil, da so izpolnili vse cilje, to je visoko volilno udeležbo, štirikratno potrditev referendumov in 22-odstotno podporo stranki. Janez Janša pa je v imenu nesporne zmagovalke volitev SDS Goloba pozval, naj ravna kot Emmanuel Macron v Franciji, ki je razpustil parlament, oziroma naj tako kot belgijski premier odstopi. Ko stranke oziroma njeni predstavniki komentirajo izide volitev, je to vedno politična interpretacija in zato ocena SD ni nič bolj veljavna kot ocena Svobode ali katere koli druge stranke, opozarja politolog dr. Marinko Banjac, ki je jasen: »Vsaka stranka skuša prikazati neko realnost.«

Janša potrdil položaj vodje slovenske desnice

Povedano drugače: v vseh analizah se skriva del resnice, vendar volilnega izida ne moremo in ne smemo vrednotiti enoznačno. Na polovici mandata aktualne koalicije se ponuja več sporočil o trenutni politični realnosti. Poleg evropskega izida je nujno pri tem upoštevati še referendumskega. Številni so se namreč spraševali, kako gresta skupaj velika zmaga SDS, ko pa so hkrati isti volilci potrdili referendume, ki jim je Janševa stranka ostro nasprotovala. »Raziskave in ankete vedno znova pokažejo, da je večina slovenske družbe vrednotno gledano usmerjena liberalno, a se to na volitvah zaradi nesposobnosti liberalnih političnih strank ne preslika vedno v njihovo podporo. Poenostavljeno povedano 'sem za konopljo, sem za evtanazijo, ampak ta vlada je nesposobna',« pojasnjuje politolog dr. Marko Hočevar s katedre za teoretsko analitsko politologijo na FDV.

Neizpodbitno je sicer, da je SDS z rekordnimi štirimi osvojenimi evropskimi sedeži po seriji volilnih porazov znova utrdila položaj hegemona slovenske desnice, a je to hkrati tudi hud udarec za tiste na desni sredini, ki so ocenjevali, da je morda prišel čas za spremembo v razmerju sil na tem političnem polu. Rezultati namreč ne govorijo temu v prid. NSi je v primerjavi s prejšnjimi volitvami ob zadržanju mandata kljub višji udeležbi osvojila dva tisoč glasov manj. Tudi v vzponu SLS se po prepričanju političnih konkurentov na desni skriva tiha zmaga SDS, saj njenega tokratnega nosilca Petra Gregorčiča, nekdanjega kontroverznega predsednika programskega sveta RTV, marsikdo vidi kot Janšev kader.

»Janša ostaja trdno v sedlu, to moramo priznati, in to je slabo znamenje za naprej, saj imamo še vedno pat položaj: Janša je najmočnejši na desni, a prežene sredino na levo, desna sredina pa zaradi njega ne more več zmagati na državnozborskih volitvah. Seštevek levih glasov namreč še vedno močno presega seštevek desnih in z Janšo nikoli ne bo drugače,« je situacijo po evrovolitvah ocenil ustavni pravnik in član NSi dr. Janez Pogorelec.

Bosta SLS in Vesna ohranili podporo?

Ob tem se zastavlja vprašanje, ali lahko SLS zadrži podporo do državnozborskih volitev in ali se utegne do takrat zamenjati strankino vodstvo, se pravi, da bi jo po uspehu prevzel Gregorčič. Ob upoštevanju potenciala stranke Anžeta Logarja bi to lahko še izboljšalo položaj Janše, ki po volilnem porazu na volitvah v DZ znova zelo strateško načrtuje ponovno prevzetje oblasti. »Janši kaže veliko bolje kot pred dvema letoma po volitvah v DZ. Je pa tudi res, da brez SLS težko računa na to, da bi lahko sestavil vlado. Taktično bo verjetno šel razmislek v smeri, ali Gregorčiča potegniti v SDS in še okrepiti položaj stranke ali pa ga pustiti v SLS in s tem krepiti potencialno koalicijsko partnerico. Velika zmaga SDS je sicer tudi signal Anžetu Logarju, da se bo moral čim prej odločiti za lastno zgodbo, saj glede na rezultat Janša nima razloga prepuščati stranko komur koli drugemu,« politično konstelacijo na desni ocenjuje Hočevar. Gregorčič sicer v oddaji 24 ur zvečer ni ne ovrgel ne potrdil vnovičnega sodelovanja z ljudsko stranko.

Kaj pa (ne)dosežki koalicijskih strank? Gibanje Svoboda je kljub vsem težavam vlade ohranilo dva poslanca in podvojilo dosežek v absolutnem številu prejetih glasov, ki jih je leta 2019 zbrala stranka LMŠ, pripojena pred dvema letoma. Drži pa tudi, da mu je do tretjega mandata zmanjkalo približno toliko glasov, kot jih je prejela lista Zelenih Slovenije, kamor so se zatekli trije odpadniki Svobode. Način dela ožjega vodstva Svobode z ljudmi znotraj stranke je problematičen tudi z vidika kadrovske šibkosti stranke, ki se je pokazala v težavnem sestavljanju liste. Zaradi političnega komolčarstva trpijo tudi odnosi znotraj koalicije. SD, ki je tudi zaradi premierjevega odlašanja z odslovitvijo pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan zaradi afere Litijska strmoglavila v anketah, je vendarle dobila enega poslanca in celo prehitela NSi. A je vseeno izgubila eno evropsko mesto, k čemur je treba v koalicijskem seštevku dodati znova skromen rezultat Levice.

Ob neuspehu manjših koalicijskih strank se sicer zdi, da se je velik del podpore tokrat preselil k Vesni z Vladimirjem Prebiličem, ki se ji je po oceni Banjca uspelo konsolidirati kot konsistentna stranka z jasnim programom, ki teče na dolge razdalje. Pri zgodbi Vesne, ki se vsebinsko osredotoča na okoljska vprašanja, obenem pa deluje progresivno pri socialnih vprašanjih, ostaja odprto, kako bi se lahko njen rezultat preslikal na državnozborsko raven. Še posebej v primeru brez Prebiliča, ki ni član Vesne. Volilni izid je velika budnica za koalicijo, v luči naštetega opozarja Hočevar, ki poziv Luke Mesca iz Levice po volitvah k združevanju z Vesno razume kot poskus združevanja sorodnih sil. Banjac ob tem meni, da je Meščev poziv k sodelovanju z vidika slovenskega političnega konteksta razumen. »S potencialnim povezovanjem bi vsaj deloma prispevali k odpravi prevelike razdrobljenosti na levem polu, vendar je takšno povezovanje vedno hkrati dvorezen meč, če se začnejo pojavljati nestrinjanja in trenja, ki se kažejo tudi v javnosti.« Banjac še opozarja, da se je vnovič izkazalo, kako volatilno je volilno telo levega pola, »zato velika razdrobljenost levega pola in potencirano rivalstvo vedno pomeni drobitev glasov in tudi politično abstinenco«.

Rezultati evrovolitev tako znova izrisujejo tradicionalne zakonitosti slovenskega političnega prostora. Če na eni strani dominira SDS, se na drugi strani političnega pola ob nezadovoljstvu volilcev vedno znova dvignejo nove stranke. Vladajoča koalicija se s tega vidika lahko recimo tolaži, da desnica na evropskih volitvah vselej prednjači in da z vidika vsote glasov, ki so jo dosegle levosredinske stranke na eni in desnosredinske na drugi, Janšev klic k predčasnim volitvam izpade predvsem kot politična provokacija. O tem navsezadnje priča tudi to, da so vsa štiri referendumska vprašanja dobila podporo. V tej provokaciji pa tiči tudi veliko opozorilo, kaj se utegne zgoditi, če bo koalicija tudi v drugem polčasu nadaljevala tako neuspešno kot doslej. Na njeni poti na naslednje volitve bo veliko odvisno od realizacije (novih) obljub na področju stanovanj, davkov, pokojnin in zdravstva.