Toda mislim, da to nikakor ni bil edini premislek, ki ga je spodbudil k razpisu predčasnih volitev. Kljub primerjavam, ki smo jih zadnje tedne brali v evropskem tisku, je Macron politik iz drugačnega testa kot Pedro Sánchez. Že velik napredek, ki ga je Francija v času njegovega mandata naredila na številnih lestvicah, ki merijo ekonomsko kondicijo držav, priča, da gre za politika z dolgoročno vizijo, ki jo je pripravljen uveljavljati s prožno, vendar neomajno odločnostjo. Mislim, da Macrona pri razpisu predčasnih volitev ni vodila le želja po malenkostnem izboljšanju svojega položaja v parlamentu. V igri je nekaj drugega. Zaveda se, da je francoska politika na pragu velike preobrazbe – in želi bedeti nad njo, dokler lahko.
Njegovo odločitev je večina evropskih zunanjepolitičnih komentatorjev kritizirala kot neodgovorno. Toda, ali se ne bi bilo bolj neodgovorno pretvarjati, da se ni zgodilo nič? Zanikati, da vlada nima več podpore volivcev in čakati, dokler ne plima nezadovoljstva na naslednjih rednih volitvah odplakne vse dediščine Macronovega mandata, skupaj z večjim delom političnega sistema pete republike? Delo
