Dragi Marko,
potihoma sem se nadejal, da bom takole pričel svoj govor čez tri leta, ko bi z Darjo praznovala 10. obletnico poroke, na kateri sem imel čast in radost, da sem bil tvoja poročna priča, in nekaj mesecev kasneje, ko bi dopolnil osemdeset jeseni.
Bržkone bi tedaj zopet citiral odlomek iz knjige Dvajset tisoč milj pod morjem, ki jo je napisal najin priljubljeni vizionar Jules Verne:
»Vi imate morje radi, kapitan.«
»Imam. Rad! Morje je vse! Pokriva sedem desetin zemeljske oble. Veter na njem je čist in zdrav. Tu so neskončne puščave, kjer človek ni nikoli sam, ker zmeraj čuti okrog sebe utrip življenja. Morje ni drugega kot zbirka nadnaravnega in čudežnega bivanja; ni drugega kot gibanje in ljubezen; neskončno je živo, kakor je dejal eden vaših pesnikov. In res, gospod profesor, narava se v njem uveljavlja s tremi svojimi kraljestvi …«
Toda namesto romantičnih besed zdaj nizam žalostne vrstice, iz katerih bi kapljale slane solze, če ne bi vedel, da ti je dokaj nerodno ob pretiranem izkazovanju čustev.
V nas je kot blisk iz jasnine treščila pretresljiva vest, da si hipoma preminil, naš profesor, pravičnež, poštenjak, skromnež, dobričina, vzornik, pravnik, poliglot, evropski sodnik, častni senator ljubljanske univerze, častni član društva za pomorsko pravo, strasten poznavalec nogometa, soprog, oče, dedek, stric in prijatelj. V družinskem krogu sočustvujem s soprogo Darjo, hčerko Ireno, zetom Matejem, vnuki, nečakom Tomažem in preostalim sorodstvom, katerim tudi na tem mestu izrekam globoko sožalje.
Naj mi bo oproščeno, če sem premalo formalen in preveč oseben, ampak saj tudi tebi ne bi bilo pogodu, da naštevamo impresivne dosežke, ki so te že zdavnaj umestili med legende slovenske, evropske in svetovne pravne stroke. Dejstvo je, da je bila tvoja tuzemska pot izjemna kombinacija juridične, lingvistične, glasbene in nogometne nadarjenosti, radoživosti, popotništva, zagnanosti in trdega dela, kar ve pretežna večina, malo pa je znanega iz tvojega žlahtnega domačega zakulisja.
Rodil si se 29. novembra 1947 v Ljubljani po zaslugi mame Mete, pravnice, ki ni nikoli delala v svojem poklicu, marveč je vzorno skrbela za svojo družino, in očeta Svetozarja, geografa, profesorja na filozofski fakulteti in akademika. Čez nekaj let sta ti podarila bratca Mirka, ki je prav tako odrasel v izjemnega pravnega strokovnjaka in profesorja, vendar je Mire, kot so ga klicali sorodniki in prijatelji, zaradi zahrbtne bolezni mnogo prerano umrl.
Že v otroštvu ti je bil nogomet osrednji hobi, zelo pa so te zanimali jeziki, ki si se jih pričel učiti zelo mlad, večinoma kot samouk. Tvoj in Danilin edini otrok, hčerka Irena, ki je tudi sijajna pravnica, človekoljub in ljubiteljica nogometa, poročena z vrhovnim sodnikom in gledališkim igralcem Matejem Čujovičem, mi je pripovedovala, da si se učil pisati arabsko tako, da si prepisoval iz knjige v zvezek, vestno in vztrajno, poljščine pa si se naučil v treh tednih, ko te je oče vzel s seboj na Poljsko. Zbiral si znamke in igral klavir ter že od malega oboževal opero. Zaradi očeta je družina za tiste čase precej potovala, kar ti je takisto priraslo k srcu, sicer pa si z Miretom rad ušpičil kakšno lumparijo, kot se pač za mulce spodobi.
Ko smo pripravljali zbornik Liber amicorum za tvojo 70. letnico, nam je Irena zaupala dve prigodi, ki sta ti bili pri srcu, zato ju bom vnovič obelodanil.
Ker sta imela z mamo dokaj podobno pisavo, si nekoč za Mireta napisal naslednje opravičilo: »Mirko Ilešič danes ne more priti v šolo, ker mora pospravljati premog.« V resnici ste imeli nogometno tekmo in ker je tvoji ekipi primanjkoval igralec, ste vzeli tvojega brata. Ko je mama nato čez nekaj časa obiskala šolo, ji je učiteljica dejala, da je Mire resda priden učenec, samo naj ga ne obremenjuje toliko s fizičnim delom, zaradi katerega manjka v šoli. O tem, kakšen rompompom je bil nato doma, viri molčijo.
Ob drugi priliki ti je mama zjutraj napisala listek z naslednjo vsebino: »Marko, pospravi, pometi …« Ti si ga vrgel stran in spisal novega: »Mirko, pospravi, pometi …«
Midva sva se spoznala v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko si na ljubljanski pravni fakulteti predaval transportno pravo in me navdušil za pomorsko pravo. Poleg bistroumnosti in razgledanosti me je navduševala tvoja hudomušnost, ki nas je pogosto zabavala tudi v resnih situacijah, recimo med snovanjem prvega slovenskega pomorskega zakonika, ko smo si privoščili nekaj pikantnih »pasti« za naročnika, da bi preverili, ali bodo na pristojnem ministrstvu pozorno prebrali naš izdelek.
Dragi prijatelj Marko, naj ti tudi v onstranstvu žubori modro morje in brnijo ladje, ki utelešajo marsikatero tvojo strast in hrepenenje. Tamkaj bržkone ne diši »po soli in katranu«, ampak veje duh po večnosti in zvezdnem prahu, kar je za dušo največji balzam.
Radi te imamo in te že pogrešamo; tolaži nas le upanje, da se bomo nekoč zopet srečali … x
Marko Pavliha
