Tišina je, ko ni zvoka. Ko ni glasov in šumov. Merimo jo tako, da merimo, kako ničesar ni. A tišina kljub temu ni ena sama. Tišina je lahko prijetna. Je lahko tista, ko človek po napornem tednu službe za konec tedna odide v gore. Ali pa tišina popoldneva, ki človeka po nedeljskem kosilu odpelje v Mižale. Lahko pa je tudi neprijetna. Je lahko tista, ko na ustnem izpitu ne veš odgovora na vprašanje. Ali pa tista, ko pred domačim televizorjem gledaš nogomet in Srbija Slovencem v zadnji sekundi tekme zabije gol za izenačenje. Tako je tudi v predzgodbi horor franšize Tiho mesto. Tišina je znova prijetna in neprijetna obenem. Prijetna je, ker so junaki filma, ki se tokrat dogaja v New Yorku, ko so tiho, varni pred krvoločnimi, za zvok občutljivimi vesoljci, neprijetna pa je, ker jim je zapovedana. Ker nimajo izbire.
Zapoved je namreč še vedno enaka, kot v odličnem prvencu iz leta 2018 in dobrem nadaljevanju iz leta 2020 – kdor molči, preživi. Po ulicah, hodnikih in strehah se namreč znova plazijo slepe nezemeljske bogomolke, ki lovijo na uho. Ki so na Zemljo strmoglavile z meteoriti in ki iz nekega razloga napadajo vse, kar se oglaša. Kot bi bile site diktature hrupa, ki vlada modernemu svetu, in zato uveljavljajo diktaturo tišine. Sistematično in neusmiljeno. In ta tišina je v svetu, prepolnem šumov, glasov in hrupa zares mučna, moreča in moteča. Kontrast med hrupom in nehrupom pa je še toliko bolj očiten, saj tišina Tihega mesta v tretje ugrizne v gosto naseljeno veliko jabolko, ki je sicer, kot izvemo v uvodu, konstantno na 90 decibelih. To je, kot da bi nekdo konstantno kričal.
Drugi kontrast se riše na ravni zgodb obeh glavnih protagonistov. V ameriškem velemestu se najdeta Samira, pesnica z rakom v zadnjem stadiju, ki jo igra oskarjevka Lupita Nyong'o (12 let suženj), in pa Eric, študent, ki ga igra Joseph Quinn (Stranger Things). Prva se spogleduje s koncem življenja, drugi s polnimi pljuči koraka v odraslost. Prva je v mesto prišla po spomine iz otroštva in kos pice, drugi po diplomo iz prava in kariero. Prvo invazija, panika in masaker zdramijo iz resigniranosti, drugega ob robu življenjskih načrtov pretnja smrti ohromi. Da, tudi v tretji epizodi franšize, ki jo tokrat namesto Johna Krasinskega režira Michael Sarnoski (Svinja), filmarji podobno kot pri dosedanjih dveh filmih učinkovito gradijo na medosebni drami. Tretji del je pod neprepogostimi akcijskimi prizori presenetljivo nežna pripoved, v kateri oster, nenaden umik v tišino izostri tisto življenjsko lepoto, ki se včasih izgublja v hrupnem svetu.
Vendarle pa ima predzgodba en zelo konkreten problemček, in sicer to, da že v samem naslovu tiči obljuba filma, ki naj bi dodatno pojasnil okoliščine prihoda in pohoda vesoljskih plenilcev. Namesto dodatne ekspozicije filmskega sveta pa dobimo izdelek, ki na eni strani resda v ničemer ne brcne mimo, a po drugi franšizi tudi ne doda ničesar novega. Z izjemo novega prizorišča in novih junakov se zgodba dodatno ne razvije. Pod črto gre tako pravzaprav za ponovitev recepta, ki smo ga že videli in pokusili, za povrh tudi z bolje povezanimi sestavinami v prvih dveh filmih. Od montaže do scenarija, ki tokrat v drugi polovici mestoma zelo očitno izgublja sapo. Še dobro, da se tudi novi režiser drži zapovedi dolžine okrogle ure in pol, zaradi česar pomanjkanje pripovedne nadgradnje zmoti manj.
