Odkritega napada na naslov prvaka ne moremo napovedati, saj nismo v enakovrednem ekonomskem položaju z Mariborom in Olimpijo. Napovedi o državni lovoriki bi bile nerealne, sem si pa že na žrebu parov prve lige sposodil besede mariborskega predsednika Draga Cotarja. Prvenstva tudi v Domžalah ne začenjamo z mislijo, da bomo končali na drugem mestu, želimo pa si predvsem vstopnico za Evropo.
Ko so bile Domžale nazadnje prvak, je bil Maribor v krizi, Olimpija pa je bila v nižjih ligah. Zdaj je Olimpija v krizi, Maribor pa ni najbolj prepričljiv.Ne vidim prave povezave z dogodki izpred desetih let. Lani smo dosegli finančne okvirje, kakršne smo imeli v obdobju, ko smo dvakrat osvojili naslov prvaka. Tedaj smo delovali na višjih obratih kot trenutno, a smo v naslednjih letih naredili organizacijski premik. Lahko smo optimistični. Računamo, da bi nam v prihodnjih letih lahko uspelo dobiti naslov prvaka. Ne zaradi krize drugih klubov, ampak zaradi lastnega dela.
Domžale so urejen klub, ki skrbi za vzgojo igralcev. Kako to počnete?Pred sedmimi leti smo postavili načrt. Ni bilo vedno enostavno, a se držimo načel. Mladi igralci so dobili občutek, da lahko v Domžalah napredujejo. Tako sta denimo zrasla Jan Repas in Žan Žužek. Igralcem najprej privzgojimo veselje do igre. Študije kažejo, da sistemizacija dela ni nujna do desetega leta starosti, kasneje pa vse postane veliko bolj resno. V Domžalah v članskem moštvu igrajo sedemnajstletniki, če pokažejo dovolj kvalitete. Obenem zahtevamo, da vsi igralci hodijo v srednjo šolo, kjer zgradijo človeški značaj. Govorimo jim, da v življenju ni vse postlano z rožicami, saj moraš kdaj tudi potrpeti. Strokovni prijemi se skrivajo v taktični pripravi, tehničnem znanju, disciplini, vrhunski fizični pripravljenosti...
Olimpija nima igralca, kot je Jan Repas. Očitno ga ne zna vzgojiti. Vas kdo vpraša za nasvet?Iz Olimpije?
Recimo. Ali pa iz Maribora.Obstajajo klubi, s katerimi redno sodelujemo. Eden takšnih je ravenski Fužinar. Tudi na mednarodnem prizorišču nas marsikdo pobara, iz lokalnega okolja pa niti ne. Logično je, da Olimpija nima toliko uspešnih mladih igralcev kot Domžale, saj posebno pozornost posvečamo ravno vzgoji nogometašev. Mladi raje igrajo za Domžale kot Olimpijo, čeprav se še vedno soočamo z ovirami, saj ime Olimpija predvsem staršem pomeni zelo veliko. Kdor spozna naš način dela, opazi razliko.
Igralce poiščete tudi v netipičnih nogometnih okoljih.Jure Balkovec in Rudi Požeg Vancaš sta denimo prišla iz Bele krajine. V tujini smo se naučili, da moramo iskati različne tipe igralcev. Jan Repas pred petimi leti ni deloval dominantno, saj je bil majhen in suhljat, danes pa zabija v Evropi. Za igralce je zelo pomembno, da se ob prehodu v srednjo šolo priključijo klubu z urejenim mladinskim pogonom. Tudi zato pogledujemo v okolja, kjer nogomet ni najbolj razvit.
Kakšna filozofijo imate pri prodaji igralcev? Najprej navijete ceno in jo kasneje nižate?Ne, ne. Takšen sistem dela obstaja zgolj v računalniških igricah. Cene nikdar ne določamo vnaprej, se pa primeri razlikujejo med seboj.
Jure Balkovec je bil lani v igri za prestop k Olimpiji, a je bil predrag.Olimpija je dala ponudbo, ki za nas ni bila sprejemljiva. Čez čas se je pokazalo, da smo se pravilno odločili. Morda so pričakovali, da smo v zahtevnejšem finančnem položaju. Cena ne sme biti previsoka, saj moramo igralcu omogočiti prestop, vendar je treba paziti, da že zaradi njegovega položaja v moštvu ni prenizka. Trg je v zadnjih letih postal neizprosen. Ne želimo se poigravati s karierami nogometašev, saj so taktiziranja lahko nevarna. Andraž Šporar je v Basel prestopil za visoko odškodnino, a ni veliko igral.
Kakšen je vpliv agentov v prvi ligi? Veliko se govori o mešetarjenju...Bilo bi najboljše, če bi se pri poslu dogovarjala zgolj športna direktorja obeh klubov. Veliko je agentov, ki želijo zaščititi svoj interes, vendar so izplačila ali nagrade za agente v Domžalah precej slabi. Fifa se zaveda težav z agenti, saj se ogromne količine denarja izlivajo zunaj nogometa, vendar prave rešitve nima.
Je trener Simon Rožman naprodaj?To morate vprašati njega.
Prestop njegovega predhodnika Luke Elsnerja v Olimpijo se vsaj zanj ni izkazal za posrečenega.V tem primeru ni šlo za veliko prodajo, ampak bolj za dogovor, saj je Elsner sprejel odločitev, da bo odšel v Olimpijo. Vse je imel odlično nastavljeno, saj je bil športni direktor Nenad Protega, a se je zgodba po nekaj tednih povsem spremenila in podrla.
Se v Domžalah učite na napakah drugih?Predvsem smo se ogromno naučili iz lastnih napak. Tudi sam. V zadnjih sedmih letih sem jih naredil veliko, a jih skušam odpravljati. Naš način delovanja je v primerjavi z Mariborom in Olimpijo tako različen, da ne vlečemo enakih potez. Racionalizacija kluba in način razmišljanja sta drugačna.
Greste pri poslovanju še kdaj čez rob?Več let smo tako živeli, saj drugače ni šlo. Takrat smo vlagali v prihodnost, zdaj pa nismo prav daleč od roba. Ravno v teh poletnih mesecih je veliko stroškov, saj moramo plačati hotele in letalske prevoze, denar za evropske tekme pa dobimo šele jeseni. Hitro se zgodi, da se približaš robu poslovanja. Pri okrepitvah nikdar ne silimo z glavo skozi zid, saj rezultat ni naše edino vodilo. Je zelo pomemben, vendar uspeh prinaša predvsem delo na dolgi rok.
Koliko svobode imate pri športni politiki kluba? S kom se posvetujete?Večino odločitev sprejmemo soglasno. Odkar je Elsner prišel v Domžale, nismo nobene odločitve sprejeli mimo strinjanja s trenerskim štabom. Veliko se pogovarjamo, so pa pristojnosti jasno določene. Komunikacija je dobro utečena.
Kako sodelujeta z očetom Stanetom, ki je predsednik kluba? Znata ločiti odnos med očetom in sinom ter poslovno sodelovanje?Ne vem, ali sploh imava dva odnosa. Oče je v klubu zelo redko, saj opravlja zgolj najnujnejše zadeve, ki so povezane predvsem z administracijo. Najin odnos je malo poseben, večino časa pa se pogovarjava o nogometnih zadevah.
Tudi na družinskih piknikih?Ne, ne. Ker oba razpolagava z vsemi informacijami, nimava strašansko dolgih pogovorov. Vse razrešiva v nekaj stavkih, saj imamo jasno začrtano strategijo, kjer ni treba veliko filozofirati.
Med tekmami sedite na klopi, kar za športne direktorje ni povsod običajno.Nekdanji trener Stevan Mojsilović mi je dejal, da bi me rad imel na klopi, kar mi je postalo všeč. Človek lažje doživlja tekmo ob igrišču, saj ima občutek o nekem vplivu, ki pa ga v resnici ni veliko.
Štejete, kolikokrat so vas že izključili?Trikrat, če se prav spomnim.
Samo trikrat?Presenetljivo, mar ne?
Kakšno je sojenje v prvi ligi?Na evropski ravni spoznaš, da sojenje v Sloveniji ni slabo. Odločitve sodnikov me praviloma ne motijo. Bolj moteč je odnos sodnikov do igralcev in funkcionarjev. To izvira z vrha sodniške organizacije, saj mislijo, da bodo lahko uspešni le takrat, ko se nihče ne bo vtikal v njihove odločitve. Od sodnika je odvisno, kako sprejme avtoriteto. Podeljena avtoriteta je najnevarnejša. Če si jo prislužiš z delom in dejanji, jo je veliko težje izpodbijati. Ne morem razumeti, zakaj je sodnikom tako težko priznati napako. Moti me, da se na eni tekmi na obeh straneh igrišča zgodi identična situacija, dobimo pa različni odločitvi. To ni pravično in se ne bi smelo dogajati.
Se sodniki opravičijo za napake?Se. Veliko opravičil smo že slišali, so pa tudi takšni sodniki, ki ne bodo nikdar priznali napak. Damir Skomina navkljub ogledu posnetka še vedno trdi, da Tavares v Ljudskem vrtu ni igral z roko.
Je slovenska liga poštena? V klubih so vlagatelji sumljivega slovesa...Pri vlagateljih je enako kot pri sodnikih. Problem je v pravilih. V Sloveniji smo pravila o zasebnem lastništvu spremenili čez noč, s čimer smo odprli vrata kaosu. Odnosi med vlagatelji in klubi bi morali biti zelo natančno določeni, saj vlagatelji ne bi smeli imeti popolnega nadzora nad športno politiko kluba. Ločiti moramo finančna vlaganja in vpliv na delovanje kluba. Spomnim se, da so v nogometni zvezi razlagali, da nikdar ne bodo spremenili pravila o lastniškem deležu v klubih, vendar se je zgodilo ravno nasprotno.
