Zanikanje holokavsta in (tragikomičen) paradoks svobode izražanja

S prakso strasbourške komisije in kasneje ESČP so bili določeni konsistentni (ustavno)pravni poudarki, da konvencijska pravica do svobode izražanja ne vključuje pravice do zanikanja holokavsta, da gre pri tem enostavno za »nedvomno zlonamerne izjave«, da gre za golo zlonamerno zanikanje zgodovinsko utemeljenih dejstev – o zločinu in njegovi grozljivosti, o očitnem in surovem izničenju najbolj elementarnih pravic človeka in človečnosti. Enako velja za izjave o holokavstu kot »zionistični prevari«. Pa za minimiziranje in opravičevanje krutosti, ki so jih v času med drugo svetovno vojno ljudem prizadejali nacisti, v Auschwitzu in drugje. To velja tudi za izjave, da koncentracijska taborišča nikoli niso obstajala in da nacistični režim v Nemčiji ni bil odgovoren za smrt šest milijonov Judov.