Soočenje s poskusom fizičnega uničenja celega naroda je Bauerja spremljalo na študiju v Palestini, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in potem v akademski karieri v Izraelu. Vendar ga je razmislek o holokavstu pripeljal do vprašanja genocida in politične mobilizacije proti njemu. Bauer spada v levičarsko izraelsko tradicijo, ki je zadnja leta v zatonu. S kritiko politik konservativne vlade se redno pojavlja v izraelskih liberalnih medijih.

Ta teden je kot gost ZRC SAZU predaval na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. V času, ko v Sloveniji izhajajo prvi izvirni antisemitski teksti po drugi svetovni vojni, pa je svoje predavanje posvetil vprašanju trenda vznikanja antiliberalnih režimov predvsem v vzhodni Evropi, vendar tudi v ZDA in na drugih koncih sveta. Tudi Izrael razume kot del antiliberalnega globalnega trenda.

Zdaj se ponovno ukvarjamo z vprašanji, ki so se zdela že zapisana pozabi.

Nič se samo po sebi ne zapiše pozabi.

Rekli ste, da vas je med prvim obiskom Slovenije presenetilo, da se ljudje ves čas pogovarjajo o drugi svetovni vojni kot o sedanjosti.

Res sem to opazil, vendar ne bi dramatiziral.

Ali ni to zdaj navada v vsej vzhodni Evropi?

Ne samo v vzhodni Evropi. Po vsem svetu se pogovori o sedanjosti nanašajo na drugo svetovno vojno, in to na precej podobne načine. Vichyjevski režim v Franciji je tema, ki je ves čas prisotna v francoski politiki. Nazadnje med predvolilno kampanjo Marine Le Pen. Ko je rekla, da Judov Nemcem ni predala Francija, ampak režim Vichyja, je takoj sprožila polemiko o antisemitizmu. Ampak tudi na Nizozemskem je spomin na nemško okupacijo popolnoma živ. Enako v Veliki Britaniji. Samo omenite bitko za Britanijo in takoj boste v pogovoru. Druga svetovna vojna je povsod.

Zakaj je prav to trenutek, ki definira sodobno Evropo?

Morda zato, ker je vsaj petdeset milijonov ljudi umrlo v Evropi in Aziji? Bila je najstrašnejša vojna v zgodovini človeštva, njene posledice pa so tukaj z nami še danes. Ne sme nas presenetiti, če se ljudje, ki med vojno sploh še niso bili rojeni, nanjo sklicujejo kot na svojo vojno. V Rusiji jo častijo kot veliko domovinsko vojno. Ljudi, ki so v njej sodelovali, je vsak dan manj med živimi, spomin nanjo pa je vedno bolj živ. Tudi izmišljen spomin nanjo je vedno bolj živ. Preteklost vedno znova prilagajmo sedanjosti. Rusija je zelo dober primer tega, kako si lahko sproti izmišljate preteklost. Izmišljate pa si jo tudi tako, da sproti pozabljate. Velika zgodba domoljubne vojne je bilo močno partizansko gibanje za nemškimi bojnimi črtami na okupiranem ozemlju. Samo v Belorusiji je bilo okrog 400.000 partizanov. Vendar ne boste verjeli, ne obstaja niti ena ruska zgodovinska knjiga ali knjiga iz sovjetskih časov, ki bi analizirala partizansko gibanje v Belorusiji. Niti ena. Edina knjiga je v nemščini, napisal pa jo je poljski zgodovinar nemškega rodu.

Zakaj bi ruski zgodovinarji zamolčali partizansko gibanje v Belorusiji?

Ker je zgodba neprijetna. Ker se je partizansko gibanje tam začelo zelo pozno. To nas ne sme presenetiti. Tam so bili na oblasti Nemci in zelo dolgo so bili zelo močni. Partizansko gibanje pa se je obnašalo zelo nasilno. Če so hoteli Judi preživeti, so se morali zateči k partizanom. Vendar so sovjetski partizani pobili na tisoče Judov, ker so bili med njimi antisemiti. Po drugi strani so sovjetski partizani rešili na tisoče Judov. V Belorusiji je bilo preživetje Judov zgolj vprašanje sreče. V Jad Vašemu v Jeruzalemu imamo med pravičniki, ki so reševali Jude, ruskega generala beloruskih partizanov Černišeca. On si zasluži vse naše spoštovanje. Veliko pa jih je bilo ubijalcev in lopovov prvega razreda. Težko je o takih temah pisati domoljubne knjige.

In to je globalni fenomen?

Da. V kitajskih zgodovinah imate nenehne reference na japonsko okupacijo. Vendar bi morali reči, da so se z Japonci borili vojaki kuomintanga generala Čangkajška, ne pa vojska komunistične partije. Rdeča armada se je dolgo držala ob strani in se zelo pozno priključila boju proti Japoncem. V Huangveju se je komunistična partija borila proti Japoncem. To je res. Večino bitk pa je izbojeval kuomintang, ne partija. To je treba skriti. Tudi Kitajci imajo v sedanjosti problem s preteklostjo.

Burma ima še hujši problem. Veste, kdo je Aung San Su Či? Seveda. Vsi vemo, kdo je Aung San Su Či. Nobelova nagrajenka za mir. Kdo pa je bil njen oče? Aung San je b

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra