Čeprav je danes slovenski rap spet nekoliko na obrobju, se je s pomočjo dveh dokumentarnih filmov – Veš, poet, svoj dolg Urše Menart in V letu hiphopaBorisa Petkovića – pri nas vzpostavil kot legitimna glasbena forma, s pesniško zbirko Ti si čist normalen, za katero je besedila izbral Aljoša Harlamov, pa morda tudi kot pesniška forma.
Z rapom so se pri nas najprej ukvarjali estradniki
Kot v uvodniku k zbirki zapiše hiphop poznavalec in napovedovalec na Radiu Študent, Marko Godnjavec, bolj znan kot Jizah DaFunk, so se pri nas z rapom najprej ukvarjali estradniki. Med prve poskuse rapa v začetku osemdesetih let namreč štejemo Banane Tomaža Domicelja in pozneje Nece Falk, sledili pa so poskusi Janija Kovačiča in Toma Juvana iz zasedbe Gu-Gu.
Prvi resnejši raperski posnetek je nastal leta 1989, ko so RC Rappers posneli Mi pijemo pivo, za katerega je bil posnet tudi prvi domači rapovski videospot. V devetdesetih letih smo dobili na primer smučarski rap Jureta Koširja v Košir Rap Team in Naj stvari so tri Jana Plestenjaka. »Šele« leta 1994 je Ali En izdal album Leva scena, s katerim se je za številne začelo slovensko rapersko štetje.
Da smo prvo rapersko zbirko dobili šele leta 2017, se Harlamovu ne zdi tragično: »Kolikor vem, so tudi v ZDA antologijo rapa dobili zelo pozno. Pa imamo Slovenci precej bolj snobovski odnos do popularne kulture kot Američani.«
Prva zapoved je raznolikost
Uvodna pesem v zbirki je Reper, s katero sta Slon in Sadež leta 2001 naredila zgodovinski in slogovni pregled rapa, hkrati pa sta se tudi ukvarjala z vprašanjem, kako ameriški žanr prenesti v slovensko lokalno okolje. Slovenski rap ima danes številne lokalne različice, ki so vidne tako v tematikah kot tudi v narečjih (prekmurščina), zato ni presenetljivo, da je zbirki dodanih tudi nekaj prevodov.
Kot pravi Harlamov, ki se je pri izbiri pesmi kot raperski navdušenec zanašal predvsem na svoj spomin, je prva zapoved vsake take pesmarice raznolikost. »Z urednico Alenko Veler sva se res potrudila, da sva zajela čim več žanrov, slogov, kulturnih zaledij in ne nazadnje govorov, narečij oziroma jezikov,« je povedal. Ni pa jima uspelo vzpostaviti spolne raznolikosti, saj med dvajsetimi besedili niti enega ni napisala ženska. »Pri svojem raziskovanju nisem odkril nobenega besedila slovenske raperke, ki bi ga lahko brez sramu dodal v nabor,« pravi Harlamov.
Ni knjige brez Ali Ena ali Klemna Klemna?
Nekatere izbire so bile tako jasne že od začetka – »kako bi lahko izdali knjigo brez Ali Ena ali Klemna Klemna?« –, vendar pa se je pri besedilih lahko tudi zapletlo, »ko jih je bilo treba meriti z literarnovednimi vatli«. Rap namreč ni samo besedilo. »Tu so še flow, ritem in struktura izgovorjene besede, raperjeva prezenca, njegova avtentičnost, pa seveda spevnost skladbe, njena glasbena podoba…«
V zbirki tako morda ni nekaterih raperskih skladb, ki veljajo za legendarne, so pa zato verjetno skoraj vsi pomembni slovenski raperji, od že omenjenih do N'Toka, Pižame, Sama Borisa, Trkaja in drugih.
