Preprosto sem si želel napisati knjigo, knjige imam namreč strašno rad! Vendar pa dolgo nisem našel primerne teme, ki bi se je lotil, vse dokler nisem spoznal, da lahko pišem kvečjemu o svojem življenju, saj o ničemer drugem ne vem dovolj. Knjiga torej govori o meni in moji mladostni strasti do glasbe, pa tudi o bendih, ki so v tistem času delovali v Nemški demokratični republiki. Zgolj na kratko pa opisujem, kako sem začel igrati v skupini Rammstein.
Izkušnja življenja v Vzhodnem Berlinu in NDR je bila gotovo zelo posebna. Kako ste prvič prišli v stik z rock glasbo?Prek radia! Radio je bil v NDR zelo pomemben, saj je omogočal neposreden dostop do zahodnega, svobodnega sveta. Kajti radio ne pozna meja: lahko smo na primer poslušali tudi glasbo, ki jo je v svoji znameniti oddaji predvajal John Peel; ta je bil eden prvih, ki je v eter spuščal tudi punk. Tako je ta glasba prišla v NDR ob istem času kot v vse druge države; punk smo ponoči poslušali tudi na BFBS (radio britanske vojske), ostajali smo pokonci pozno v noč, da bi ujeli določene oddaje. Jaz sem bil takrat star manj kot štirinajst let. In še nekaj je bilo odločilno: v NDR je obstajal uradni mladinski časopis Neues Leben (Novo življenje), ki je objavil članek o Sex Pistols, v katerem je pisalo, da so to umazanci brez prihodnosti in pravega političnega stališča, ki sploh ne znajo igrati. Takoj nam je bilo jasno: to mora biti res dobro!
Katere skupine so najbolj vplivale na vas?V Nemčiji je obstajala posebna glasbena smer, novi nemški val, za katero je bilo značilno, da so bendi peli v nemščini. Med njimi so bile zasedbe Trio, Ideal in Fehlfarben, ki so močno vplivale na razvoj nemškega punka. To nas je navdihovalo, tudi mi smo hoteli biti takšni, peti rock v nemščini! Kajti do takrat so se v nemščini pele le popevke, rock je bil vselej v angleščini.
So imeli punkerji takrat kaj težav s sistemom oziroma oblastmi?Prva generacija punkerjev v NDR je imela pogosto težave, večkrat so jih zaprli zaradi razlogov, kot sta bila »asocialno obnašanje« in »žalitev države«. Jaz in moji prijatelji smo bili nekoliko mlajši in v tistem času je primež sistema že postajal bolj ohlapen. Toda člani prvih punk bendov, kot sta bila na primer Planlos in L'Attentat, so dobivali tudi po dve leti zapora.
Kdaj ste prvič obiskali Zahodno Nemčijo?Leta 1989, le nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu. Takrat sem igral v skupini Feeling B in povabili so nas, da bi imeli koncert v Zahodnem Berlinu. Sumili smo, da vzhodnonemške oblasti že komaj čakajo, da se nas znebijo, saj smo brez težav dobili vizum za potovanje, kar je bilo za neki punk bend skrajno neobičajno.
Kdaj pa ste prvič slišali glasbo Laibach in kakšen vpliv je imela na vas in Rammstein?Laibach smo poznali že v NDR, neki prijatelj je imel njihove posnetke, ki smo jih navdušeno presnemavali. Še najbolj zato, ker smo vedeli, da lahko s to glasbo šokiramo družino in okolico! Komad Life Is Life je bil za nas res nekaj posebnega, česa takega še nikoli prej nismo slišali. In kadar smo imeli kako zabavo, smo vedno vrteli Laibach, tudi zato, da bi pokazali, kako kul smo in kako dobro se spoznamo na glasbo.
Pa bi lahko rekli, da je bil vpliv Laibacha odločilen za glasbeni značaj skupine Rammstein?Res je, da so bili Laibach na neki način naši vzorniki, toda če jih ne bi bilo, bi bila naša glasba verjetno vseeno enaka, kot je zdaj. Naš način igranja, dela in komunikacije je zelo značilen za vzhodnonemško glasbeno sceno.
Kakšno glasbo pa poslušate danes?V preteklosti je ogromno dobre glasbe, ki jo moram še odkriti, od novejše glasbe pa na primer rad poslušam White Stripes, zelo všeč mi je tudi francoski elektro bend Air. Poslušam pa tudi klasično glasbo, za katero sem potreboval kar precej let, da sem jo zares razumel.
Kaj boste letos počeli Rammstein?Nastopili bomo na nekaj poletnih festivalih po Evropi in Severni Ameriki. Nimamo preveč polnega koncertnega urnika, saj obenem pripravljamo nov album. Sicer pa nam je vseeno, kje igramo: tega, v kateri državi smo, pravzaprav niti ne opazimo več, zanimivo pa je, da v tujini dobivamo bolj naklonjene kritike kot doma. V Nemčiji na nas še vedno gledajo kot na bend, ki prihaja iz NDR, zato smo vselej pod drobnogledom. Naš zvok, besedila, imidž, vedno se najde nekaj, kar kritikom ni všeč. To se nam dogaja samo v Nemčiji.
Kdaj pa sploh najdete čas za pisanje knjig, ob vseh obveznostih in turnejah s skupino, glede na to, da imate tudi veliko družino?Biti ves čas na turneji je dolgočasno in naporno. Meni je čisto dovolj, če odigram dvajset koncertov na leto. Imam pet otrok, najmlajši je še v vrtcu. Vsako jutro vstanem ob šestih, potem pa od desetih do petih popoldne delam. Ves čas pišem, toda potreboval sem dve leti, da sem dokončal svojo drugo knjigo. In zelo sem srečen, da mi je uspelo.
