»Kaj je oča? Greste na koncert? Kakšna disciplina in pravila, a ne?«
Presenečen: »Disciplina in pravila? Kaj nisi punk?«
Odvrne sarkastično: »Ja. Men' se jebe za vse.«
Ko sem vstopil v dvorano je predskupina Neonate ali po domače Novorojenec iz Ajdovščine že ogrevala dodobra napolnjeno dvorano. V tistem trenutku s priredbo zimzelenega protestniškega hita avstralskih rockerjev s konca osemdesetih let. V izvornem punk oziroma garažnem rock slogu preigravanja priredb in brušenja avtorskih skladb pred občinstvom so vlogo predskupine opravili korektno. Ob koncu njihovega nastopa se je večina iz vrste pred vhodom že strnila pred odrom. Nato se je začel nastop skupine Elvis Jackson.
Po uvodnih skladbah ubrane četvorke se je temperatura v dvorani dvignila še za nekaj stopinj Celzija. Dobro razpoloženje se je stopnjevalo iz skladbe v skladbo. Zasedba klasičnih jazzovsko-rockovskih glasbil, opremljena in usmerjena z dobro umerjenimi elektronskimi napravami, je zvenela sodobno, prepričljivo, preprosto odlično. Električna ritem in bas kitara ter bobni z glavnim in spremljevalnimi vokali so drveli skozi trše rokovske prakse in se v nenadnih preklopih zlivali v bolj umirjene viže; v glavnem zabeljene s karibsko glasbeno tradicijo reggae glasbe. Publika je sodelovala z vsem žarom, s skupinskim prepevanjem, poskakovanjem v vse smeri, s skakanjem z odra na valove neštetih rok, ki so plavajoča telesa prenašale sem in tja po dvorani. Morda se to sliši vratolomno, vendar se zaupanje ni porušilo niti za trenutek.
Nastop skupine Elvis Jackson je tekel z uravnoteženim hitrim tempom, ki ni popuščal niti v kratkih premorih med skladbami. S kratkimi in v glavnem duhovitimi nagovori občinstvu se je krepil občutek povezanosti, pozdrav tistim, ki so prisotni na mnogih koncertnih prizoriščih, ko jih zasedejo Elvis Jackson. Med različnimi sporočili z odra smo med drugim izvedeli, da koncert snema radijska hiša. Ali je bila to že neuradna napoved koncertnega albuma, bo pokazal čas, vsekakor je bila izvedbena kakovost na dovolj visoki ravni, da bi bilo kaj takega mogoče.
Ajdovsko-novogoriško-mariborski kvartet ustvarja od druge polovice devetdesetih let brez večjih kadrovskih sprememb. V ne še polnih dvajsetih letih so posneli šest dolgometražnih studijskih albumov in odigrali mnogo koncertov na domačih tleh ter po večjem delu Evrope. Odraz ustvarjalne kontinuitete in glasbene discipline zasedbe je prepoznaven glasbeni izraz, z domiselnim in dinamičnim mešanjem različnih glasbenih slogov.
Vzajemno spoštljiv in na neki način prijateljski odnos s poslušalci ter izreden koncertni nastop je popestril petkov deževen večer v Ljubljani in razbil predsodek, da je vsem za vse vseeno.
