A se je igranje na srečo predvsem kot kartanje in med damami igranje domin zamahnilo v ljubljanskih kavarnah. Leta 1779 so kavarnarju Primusu Luchinu za tri leta dali prostor v deželnem gledališču z namenom, da »nudi ljubljanskim damicam in gospodičnam družabno razvedrilo«.
Dame so tako v posebni sobi v prvem nadstropju kartale. Seveda le dovoljene igre, kajti Marija Terezija je nekaj let pred tem z odlokom prepovedala celo vrsto iger, ki so po njenem mnenju vodile v prepad dolgov. Kar pa ni ustavilo hazarderjev, ki so si vedno znova izmišljali nove načine igranja na srečo. Nazadnje so se tudi na ozemlju Slovenije pojavile prve igralnice, a Ljubljana še zdaleč ni bila prvo slovensko mesto, ki je dobilo igralnico.
Medtem ko so v Gorici in Portorožu že leta 1913 z dunajskim dovoljenjem hazardirali, je morala Ljubljana na igralništvo počakati skoraj do druge svetovne vojne. Tudi zato, ker je bilo v Kraljevini Jugoslaviji igralništvo skupaj z beračenjem in vlačugarjenjem prepovedano, zagrožena kazen pa leto dni zapora.
Varljiva sreča igralnih avtomatov
Toda tedaj so se pojavili novi načini iger na srečo – igralni avtomati, zadnji krik ameriške igralniške mode. Prvi v Ljubljani so jih imeli v bifeju Na-Na, na tedanji Tyrševi, sedanji Slovenski cesti.
Bife je bil v hiši med gostilno Šestica in hotelom Slon. »Bufet ni vzbujal posebne pozornosti vse do pomladi 1937, ko smo opazili na vhodu napis Pri nas imamo prve igralne avtomate,« je v knjigi Bela Ljubljana avtorice Marije Stanonik zapisal zgodovinar Tomaž Weber. Po njegovih navedbah so bili v gostinskem prostoru štirje igralni avtomati, ki so delovali na kovance za en dinar.
»Kot vse mlade ljudi nas je hazard igra pritegnila z neznansko silo, saj je bilo nadvse vabljivo opazovati kovance, ki so leteli iz avtomata, manj vabljivo pa izginjanje naših kovancev v požrešnem avtomatu,« je še zapisal Tomaž Weber. O resnosti pojava igralnih avtomatov je skoraj sočasno, kot so se pojavili, pisal tudi Slovenec.
V članku Varljiva sreča so jih 29. aprila 1937 primerjali z loterijo, a ugotovili, da so veliko bolj nevarni, »saj so ljudem na voljo noč in dan«, stojijo pa v »gostilnah in bifejih, predvsem v takih, kamor zahajajo največ delavci, mali obrtniki ter kmetje«. Še huje je, da »marsikateri igralec zaigra pri tem ves svoj težko zaslužen denar«.
Kmalu je dobičkonosnost igralnih avtomatov zaznala tudi oblast, tako je moral vsakdo, ki je želel v lokal postaviti igralni avtomat najprej pridobiti dovoljenje in na dan plačati 50 dinarjev. »S tako visoko takso se hoče to nevarno igro zatreti ali vsaj do skrajnosti omejiti,« so komentirali v Slovencu in dodali, da je prav tako. Ob tem navajajo primer kmetiča, ki je na igralnih avtomatih zapravil ves izkupiček prodane živine in si nekaj sto dinarjev še izposodil: »Ta posel je tako dobičkonosen, da bo dotični, ki se s tem bavi, v kratkem nekje drugje postavil kar štiri take avtomate in da sta v Ljubljani dva gostilničarja avtomat od podjetnika kar odkupila za mesečno odkupnino 2000 din (!) ter sedaj sama vlečeta dobiček.«
Tako ni čudno, da so bili po drugi svetovni svetovni vojni igralni avtomati ponovno prepovedani. Šele v šestdesetih letih je bilo igralnice dovoljeno odpreti v turističnih krajih, pa še to le tistim, ki so imeli več kot 200.000 tujih nočitev na leto.
Tako sta bili igralnici lahko le v Portorožu in na Bledu. Kljub temu so leta 1969 odprli kazino tudi v Ljubljani, v hotelu Slon, a je bil odprt le dobro leto, nato so ga preselili v hotel Lev, kjer je odprt še dandanes.
