Če malce starejše Ljubljančane vprašate, katera diskoteka je bila prva v Ljubljani, vam bodo odgovorili, da tista, v katero so hodili kot najstniki. Tako so se pojavljali podatki, da je bil to Turist, pa FV, pa celo Šporn v Radomljah, kar se je še vedno razumelo kot del ljubljanske zabavne scene, saj so tja hodili tudi Ljubljančani.
A noben od teh odgovorov ni pravi. Turist in FV sta bili nočni zvezdi osemdesetih, Šporn je sicer resni kandidat za primat, saj so ob tej gostilni že leta 1971 hlev preuredili v diskoteko. Toda prva diskoteka je bila kljub vsemu drugje – pod Halo Tivoli so leta 1968 odprli diskoteko Stopoteka, ki je po širni Jugoslaviji imela kultni status.
Stopoteko so odprli vsega tri leta po končanju gradnje Hale Tivoli in je uradno spadala pod okrilje Zavoda inž. Stanka Bloudka, kot se je tedaj imenovalo podjetje, ki je upravljalo Halo Tivoli. Sprva je bil v prostoru mladinski Stop klub, ki ga je ustanovila Mestna konferenca ZSMS. V klubu sta glasbo vrtela brata Pibernik, ki sta bila zmagovalca tekmovanja didžejev Jugoslavije. Pozneje sta odprla diskoteko na Bledu. Na začetku je bil to le prostor z nekaj mizami.
»Leta 1971 smo prostor preuredili, da je bil vsaj približno podoben diskoteki. Dodali smo plesišče in nekaj malega svetlobnih efektov, to je bilo za tedaj dovolj,« se spominja Borut Mišica, ki je od tistega leta vodil diskoteko, ki se je iz Stop kluba preimenovala v Stopoteko: »Ker nismo imeli denarja za prenovo, smo organizirali koncert Avsenikov.«
Zaposlena hišni didžej in vratar
V prvih letih je bila Stopoteka odprta le ob koncih tedna, pozneje tudi med tednom. Ob sobotah so imeli matinejo za mladino od 14. leta navzgor, in sicer od pol štirih do sedmih popoldne. Ob četrtkih so se hvalili, da tam lahko »poslušate pop glasbo preteklega stoletja,« kot so imeli zapisano na vstopnici. »Ugotovili smo, da je bil četrtek manj obiskan, zato smo vabili starejšo publiko. A stara glasba je pomenila le to, da je bila stara mogoče deset, dvanajst let,« se spominja Mišica. Zanimivo je, da je Stopoteka redno objavljala obvestila o svojem delovanju med oglasi v različnih časopisih, kar jim je omogočal medijski sponzor revija Stop.
V Stopoteko je hodila zelo različna publika, ne izključno rokerska. Hišni – in edini – didžej je bil Viljem Lippai, ki je bil v diskoteki zaposlen. »Celo vratar je bil zaposlen. Nekdanji boksar Rizo je že s svojo pojavo skrbel za to, da ni bilo neredov,« se spominja Mišica. Isti vratar je bil nato na vratih kluba Palma. Stopoteka je imela, da bi se izognili pijančevanju, tudi zanimivo cenovno politiko pijač: »Pivo, ki so ga tedaj največ pili, je imelo visoko barsko ceno. Druge pijače so imele normalne cene lokalov, Fructalovi sokovi pa so bili na voljo po trgovinski ceni.«
Kako je Benč staknil pljučnico
V Stopoteki so poleg vrtenja najpopularnejšega pop-rocka nastopali najbolj priljubljeni glasbeniki: Mladi levi pa Pavle Kavec in trio Oko, Tomaž Domicelj in Janez Bončina Benč. Najbolj legendaren pa je bil jam session Blood, Sweat & Tears z Mladimi levi 19. junija 1970. »To je bil koncert, ki ga je organizirala ameriška vlada kot kulturno pomoč. BST so bili tedaj res popularen bend in nikakor si ne bi mogli privoščiti njihovega gostovanja. Po koncertu v Hali Tivoli je šla celotna koncertna ekipa, kakšnih 60 ljudi, dol v klub. Na hitro smo nekje našli nekaj sendvičev in Mlade leve naprosili, da so igrali. BST pa so bili tako navdušeni nad njimi, da so se jim pridružili na odru. Še pozneje so v svoji biografiji zapisali, da je bil to edini bend, ki je igral tako kot oni,« se spominja Branko Mišica.
To je bil tudi prvi koncert, ki se ga je udeležil Dragan Bulič, ki je vrtel glasbo, ko se je Stopoteka spremenila v Palmo. »V Stopoteki sem bil le nekajkrat,« se spominja Bulič. »Spomnim se koncerta Benča, ki se je po nastopu polil s pijačo, se šel ven na zrak sušit, a je bila zima, pa je staknil pljučnico.«
V začetku osemdesetih je bila Stopoteka že v zatonu, saj je dobila konkurenco drugih diskotek. Leta 1983 jo je najel Matjaž Mlinar. »Prvo leto smo jo še imeli kot Stopoteko, nato smo jo preuredili in preimenovali v Palmo,« se spominja. Prav tako so obdržali različne programske dneve, med njimi sta bila še posebno legendarna latino torek Braneta Rončela in četrtkov stari rock Dragana Buliča. Palma, ki je delovala vse do leta 2000, ni bila nič manj – ali pa celo bolj – kultna kot Stopoteka.
