Vsakdo, starejši od štirideset let, ve, kaj je to 80-dekagramska štruca – bela za doma, polbela za v šoli, črna za proletariat. Takšna štruca je sinonim za socialistični kruh. Rahlo popasta, a v kombinaciji s pariško salamo prvovrstna malica. Ta štruca je bila tako vsakdanja, da je postala sinonim za kruh.
Toda nekje v podzemlju Ljubljane je vsako jutro ob dveh malo več kot dvajset pekov začelo mesiti kruh, ki je ob petih zadišal po kleti, vse do prve podzemne parkirne hiše v Ljubljani, pa gotovo tudi čez cesto do republiške skupščine. Sredi noči so namreč peki v kleti blagovnice Maximarket začeli peči kruh, Maxijev kruh, kakor so ga imenovali Ljubljančani. Ta kilogramski beli kruh v štrucah in hlebčkih je bil tako slaven, da so ljudje mirno stali v dolgih vrstah, da so ga kupili. »Spomnim se, da sem tudi jaz stal v vrsti za kruh,« je dejal Metod Brodnik, vodja živilskega oddelka Maximarketa: »To je bil dober, mehak kruh, prijetne strukture in ko je bil topel, bi ga kar jedel.«
Ko so 22. novembra odprli Maximarket, tedaj v lasti Emone, je bilo takoj jasno, da bo to socialistično okno v svet. V trgovini so imeli vedno novosti in njihova živilska trgovina v kleti je bila sanjska – za tedanje trgovce in kupce. Toda ko si je blagovnico ob otvoritvi ogledoval Josip Broz Tito z ženo Jovanko, še ni pokusil belega Maxijevega kruha, saj tedaj blagovnica še ni imela pekarne. Uredili so jo šele leta 1973. Prvi v mestu so v živilski trgovini pekli kruh, kot zdaj počne vsaka vogalna trgovinica. »Že tedaj so vodilni ljudje vedeli, da morajo v trgovino pripeljati nekaj, kar bo pritegnilo Ljubljančane,« meni Metod Brodnik: »Še danes je Maximarket poznan po pekarni iz tistega časa.«
Nemške peči in srbska moka
Za pekarno so naročili tedaj najboljše peči znamke Debug iz Nemčije. Menda so bile to strašno drage peči na elektriko. »Do tedaj so bile peči na olje, kar je smrdelo,« je razložil gospod Brodnik. Imeli so jih toliko, da so kruh lahko pekli v 25 etažah. Vsak dan so spekli nekaj ton kruha.
Kako resno so se lotili peke, pove tudi to, da so uporabljali le eno vrsto moke. To je bila srbska senta, za katero so bili prepričani, da je najboljša. Ker pa so moko vozili v velikih vrečah, so skupaj z njo v trgovino pripeljali tudi veliko glodavcev. Da bi se temu izognili, so se odločili, da kar v kleti zgradijo manjši silos, v katerega so moko vsipali neposredno iz cisterne, kar je bil za tiste čase najsodobnejši način transporta moke.
Nemški izdelovalci peči so poslali tudi strokovnjake, da so naučili peke uporabljati peči. Vodja pekov in največji mojster je bil Ivan Črnčec, ki si je verjetno tudi zamislil recept za kruh.
Kmalu le hlebci in štruce iz Maxijeve pekarne niso bili dovolj. Zato so prvi v Ljubljani začeli peči tudi sirove štručke. Ljubljančani so potem hodili kupovat še sirove štručke. Tudi te so bile bele, saj je v tistih časih za dobrega veljal beli kruh. Črni je bil za delavstvo, mnoge pa je tudi spominjal na vojno.
V Maximarketu sicer še vedno prodajajo bele Maxijeve štruce, a kupci raje segajo po temnejših vrstah kruha. Sedanje bele štruce pa niso take, kot so bile nekoč, saj nimajo več pekarne. Lani so jo novi lastniki razstavili in prodali, tako da jim večino kruha dobavljajo drugi. Obdržali so tri peke, ki vsako jutro še vedno ročno zamesijo nekaj štruc Maxijevega kruha, nekaj peciva in ajdov ter koruzni kruh. A v novih pečeh se ne speče več v tako dehtečega, kot je bil tisti iz sedemdesetih. Mogoče pa je tudi, da je v našem spominu ostal še veliko boljši, kot je bil v resnici.
