V časih, ko imamo telefone nenehno v rokah, se le težko spomnimo tistih, ko je bil telefon nezaslišano nova dobrina. In tudi časov, ko ni bilo prav nič eksotičnega, če so ljudje v želji po telefonskem klicu čakali pred javno telefonsko govorilnico. Še pred nekaj desetletji so bile strašno priljubljene telefonske govorilnice na glavni ljubljanski pošti, kjer so v vrsti čakali vojaki, ki so klicali domov po Jugoslaviji, in dekleta, ki so po Jugoslaviji klicala svoje fante, bivše vojake. Zdaj je drugače – najbolj obljudena telefonska govorilnica v Ljubljani je tista v zaporu na Povšetovi.
Zgodba o prvem ljubljanskem telefonu pa sega v 19. stoletje. Le leto dni po tem, ko je Graham Bell patentiral telefon, so v ljubljanski višji realki leta 1877 kupili prvi aparat in preizkusili to »epohalno iznajdbo«, kot so jo opisovali tedanji časopisi. Tri leta pozneje pa je Ljubljana dobila prvo telefonsko linijo, ki je bila popolnoma zasebna.
Napeljati jo je dal ljubljanski zvonar Albert Samassa, in sicer od svoje vile na grajskem hribu ob današnjem predoru, kjer je imel tudi pisarno, do delavnice, ki jo je imel v Zvonarski ulici na Prulah. Linija je bila dolga 140 metrov in je po navedbah v časopisih delovala brezhibno. Samassa, sicer iz družine z dolgoletno zvonarsko tradicijo, je le nekaj let prej zgradil novo tovarno kovinskih izdelkov na Prulah, saj je družinsko obrt širil po vsem svetu – njegovi zvonovi so zvonili ne le na Dunaju, temveč tudi v Južni Afriki in na Šrilanki – in je bil eden prvih večjih industrialcev v Ljubljani.
Premalo naročnikov za javno omrežje
Kmalu so tudi drugi spoznali, kako koristen je telefon. Leta 1882 so v Ljubljani napeljali prvo gasilsko-požarno telefonsko linijo. Načrtoval in izvedel jo je urar Josip Geba, potekala pa je od požarnega stolpa na Gradu do prostorov gasilcev. Pozneje so napeljali še telefonsko linijo od vodovoda v Klečah do pisarne na Beethovnovi.
Načrtovali so tudi javno telefonsko omrežje, za kar so mestni veljaki ustanovili poseben odbor, a so sklenili, da ga bodo zgradili, če bo vsaj 25 naročnikov na telefon. Po navedbah zgodovinarja Žarka Lazarevića, ki je leta 1987 v Časopisu za slovensko krajevno zgodovino objavil članek Začetek uvajanja telefonije v Ljubljani, tedaj nikakor niso nabrali dovolj naročnikov, da bi se splačalo zgraditi telefonsko omrežje.
Idejo so ponovno obudili leta 1892, ko je bila zgrajena telefonska linija med Dunajem in Trstom ter so si tudi Ljubljančani zaželeli državno telefonsko omrežje. Ker so tedaj začeli graditi tudi novo poslopje glavne pošte, je bilo logično, da bodo hkrati zgradili tudi telefonsko omrežje. Dokončali so ga dve leti po odprtju pošte, leta 1897.
V Ljubljani je bilo tedaj 66 telefonskih naročnikov in ena, se pravi prva javna telefonska govorilnica, ki so jo dali v promet 16. oktobra 1897. Prepričani so bili, da bo telefonskih naročnikov kmalu več, ko bo »občinstvo spoznalo veliko dobrote te naprave« kot so zapisali v knjižici izdani ob otvoritvi pošte.
Rast pa je bila malce počasnejša. Leta 1918 je bilo le 155 telefonskih naročnikov, od tega je bila večina mestnih in deželnih uradov, odvetniških pisarn, razne ustanove, tovarne in delavnice ter vsega deset zasebnih priključkov, ki so jih imeli profesorji in doktorji. Tudi javnih telefonskih govorilnic ni bilo kaj več. Leta 1922 so bile tri: na glavni pošti, na kolodvoru ter na pošti na trgu svetega Jakoba. Pet let pozneje se je lahko Ljubljana še pohvalila, da ima prvo ročno lokalno telefonsko centralo v Kraljevini SHS.
