Načeloma da, seveda pa organi odkrivanja in pregona iščejo vedno nove poti. Zdaj poskušajo vsakič, ko gre za preiskavo odvetniške pisarne, odvetnika prikazati kot osumljenca, s čimer dobijo večja pooblastila. Dokler odvetnik ni osumljenec, lahko predstavnik zbornice preiskavi nasprotuje, zadeva se zapečati in preiskovalni sodnik oceni, ali je bilo poseženo v pravice tretjih. Če je odvetnik osumljenec, pa imajo policisti in tožilci bolj proste roke, zato si prizadevajo, da ima odvetnik status osumljenca, čeprav pozneje ni niti obtožen. To počnejo, ker je njihov namen v preiskavi pobrati čim več dokumentacije. Upamo, da bo šla nova praksa v pravo smer. Organi odkrivanja in pregona včasih mislijo, da lahko pri odvetnikih vzamejo vse, kar jim pride prav, kot da so v supermarketu in jemljejo s polic.
Odvetnikom očitajo predvsem pomoč pri oziroma po kaznivem dejanju?Da. Gre za pripravljalna dejanja ali dejanja po kaznivem dejanju. Običajno v teh primerih odvetnik nikoli ni osumljen kaznivega dejanja. Imel je stranko, za katero je pripravljal določeno dokumentacijo, več osnutkov pogodbe in podobno. Toda v takšnih primerih je treba preiskavo opraviti pri osumljencih, odvetnik je zadnji v vrsti. Tudi k duhovniku, ki je spovednik, ne gredo vprašat, kaj mu je osumljenec pripovedoval. Ali če pojasnim na drugačnem primeru: tudi če iščejo zdravstveno dokumentacijo osumljenca, ne pregledajo dokumentacije vseh bolnikov v kliničnem centru. Gre za enormen poseg v pravice tretjih.
Ali se pri disciplinskih primerih srečujete tudi s sporno asistenco odvetnikov? Na nekem sojenju je pozneje obsojeni morilec mirno povedal, da mu je beg iz države svetoval kar njegov odvetnik.Srečujemo se tudi s takšnimi primeri. Če gre za kršitev discipline, kršitev zakona o odvetništvu, statuta, se tak postopek sproži na podlagi prijave. Res pa je, da se v primerih, ko se uvede tudi kazenski postopek zoper odvetnika, disciplinski postopek prekine. Disciplinski postopki se lahko končajo z denarno kaznijo, opozorilom, tudi izbrisom iz imenika odvetnikov. Tudi obsodba v kazenskem postopku je razlog za izbris iz imenika odvetnikov. Obravnavamo tudi neetična ravnanja, ki sicer nimajo znakov kaznivega dejanja; odvetnika zbornica opozori na neprimernost ravnanja. Takšne odločitve so za odvetnike, ki normalno opravljajo svoj poklic na trgu, pogosto še mnogo bolj resno sprejete, saj gre za opomin stanovske organizacije. Vsi postopki pa stečejo na podlagi prijav.
V uvodniku spomladanske izdaje revije Odvetnik se je mariborska odvetnica Rija Krivograd razpisala prav o problematiki kolegialnega obračanja glave stran od negativnih odstopanj od etike, poštenja in dostojanstva med posameznimi odvetniki. Se strinjate z njo?Članek sem prebral in mislim, da je korekten. Da bi govorili o porastu neetičnih dejanj, pa ne bi ravno rekel. Vrednost zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica se nekaterim, predvsem starejšim kolegom, zdi zelo resna stvar, drugim pa pač nekoliko manj. In v teh primerih se zbornica odzove.
Ali gre za medgeneracijski prepad glede vrednot oziroma dojemanja odvetniškega poklica?Tega ne gre pripisati zgolj etiki, ampak tudi razmeram, v katerih živimo. Ekonomski položaj odvetnikov je zelo slab – približno 70 odstotkov pod povprečjem primerljivih poklicev, če vzamemo za primerjavo okrožnega sodnika. Vstop v odvetniške vrste ni omejen in mladi na svoji poti poskusijo marsikaj. Srečujemo se s »hiperprodukcijo« pravnikov na vseh treh fakultetah. Opravili smo manjšo raziskavo, ki je pokazala, da se od 600 pravnikov, kolikor jih na leto diplomira, 300 zaposli v odvetniških strukturah, zgolj 60 pa v državnih – na pravobranilstvu, tožilstvu in v sodstvu. Nekaj malega še v drugih državnih strukturah. Drugi gredo na zavod. Morda bi bilo smiselno občasno razmisliti tudi o omejitvi vpisa.
Ali je v odvetniškem poklicu morda prevelika razlika med izjemno uspešnimi odvetniki iz središča dogajanja in tistimi z geografskega in tudi siceršnjega obrobja, ki pobirajo drobtinice? Bi se dalo to razhajanje ublažiti?Seveda. Odvetniška tarifa ni bila dvignjena oziroma usklajena z rastjo življenjskih stroškov vse od leta 2003. Ministrstvo za pravosodje smo prosili za soglasje za povišanje cene odvetniške točke, pa nam ga minister iz političnih razlogov ni želel dati. Trenutno o tem zato teče spor pred upravnim sodiščem. Nerazumno je, da zbornica zahteva uskladitev tarife z življenjskimi stroški, ki so zakonski pogoj, minister pa soglasje zavrne z razlogom, ki ga raje ne ponavljam in je žaljiv za stroko.
Vseeno me zanima, kakšni so ti razlogi?Politični.
Ali morda namigujete na to, da je ministrova žena odvetnica in bi se utegnil znajti v težavah, češ da ženi dviguje plačo?Ne vem, zakaj, ampak očitno ocenjuje, da mu to ne bi prineslo tistih političnih točk, ki jih potrebuje kot minister. V Sloveniji ni državnega uslužbenca, ki se mu od leta 2003 plača ne bi uskladila z rastjo življenjskih stroškov. Po drugi strani pa velika večina odvetnikov, ki jim finančno ne gre dobro, opravlja zastopanje po uradni dolžnosti in v okviru brezplačne pravne pomoči. V teh primerih država za nameček plača samo polovico tarife. Ena odvetniška točka je sicer 0,459 evra, tako da povprečen enourni sestanek nanese 45 evrov. Vse spoštovanje vsem poklicem, toda pri primerjavi z obrtniškimi cenami lahko ugotovimo, da je odvetniška storitev primerljiva s polaganjem ploščic.
Kritični ste tudi do postopne ukinitve sodne preiskave, ki so jo zasnovali na ministrstvu.Moti nas predvsem zaslišanje osumljenca na policiji in pri tožilcu brez navzočnosti odvetnika. Sicer z jamstvom, da se bo snemalo in bo lahko odvetnik naknadno ugovarjal, kaj ni bilo v redu.
No, ampak novela predvideva tudi varovalko, da se bo moral osumljeni s tem strinjati. Sicer bo lahko vztrajal pri navzočnosti odvetnika.Ko je nekdo 48 ur v pridržanju na policiji, se na koncu že z marsičem strinja. To ni spanje v deluxe hotelu, ampak si deležen posebne obravnave in psihološko v posebnem čustvenem stanju. Zato osumljenec lahko sprejme tudi odločitve, ki mu niso v korist. Postopkovne pospešitve lahko dosežemo tudi drugače.
Kako ocenjujete kakovost zagotavljanja ustavnih norm, kot so nepristranskost, enakost, zakonitost, na slovenskih sodiščih?Na nekatere nepravilnosti smo odvetniki ves čas opozarjali in so zdaj privedle do pomembnih odločitev ustavnega sodišča. Na primer izločitev sodnika, če je v preteklosti že odločal o zadevi, ali pa možnost strankinega sodelovanja na pritožbeni obravnavi. Tudi pri zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora smo opozarjali, da ne morejo vzeti vsega premoženja, če prihaja do mešanja premoženja (nezakonitega z zakonitim, op. p.). Na splošno menim, da je delo ustavnega sodišča v Sloveniji dobro, ima pa velik pripad, zato po mojem mnenju prihaja tudi do napak.
Kako pa gledate na odnos širše javnosti do pravosodja, ko je ista javnost po eni strani zelo občutljiva na sume kršenja človekovih pravic, po drugi strani pa že ob vsakem najmanjšem sumu kaznivega dejanja pričakuje obsodilno sodbo?Zagotovo je družbeni fenomen, da ljudje pričakujejo, da mora vsaka hišna preiskava pripeljati do obsodilne sodbe. K temu pripomorete tudi mediji z intenzivnim poročanjem ob začetku preiskav. Problem so tudi sporočila sodišč in pravosodnega ministrstva, po katerih se uspešnost sodišč meri po obsodilnih sodbah. Ali smo krvoločna družba in si želimo samo obsodilne sodbe? Če želiš nekoga očrniti, ga boš potisnil v preiskavo, ga ovadil in potem bo avtomatsko štet za krivega vse do končnega epiloga. To je pri nas skoraj hobi. Tudi statistično merjenje uspešnosti po številu obsodilnih sodb je popolnoma napačno. Malce se bojim, da se vračamo v rimske čase kruha in iger.
Ali je stopnja obsodilnih sodb, nazadnje je bila okoli 85 odstotkov, visoka?Z družbo, ki prisega na visoko število obsodilnih sodb, je nekaj hudo narobe.
