»Vedenje odvetnikov je pogosto neprimerno, še posebno to velja za mlade. Šopirijo se in delajo šov za stranko, očitno pod vplivom filmov oziroma prakse iz anglosaškega sistema, kjer odvetniki poskušajo narediti vtis na poroto. Večina se z leti unese, nekateri pa postajajo celo vse bolj nesramni in žaljivi. Lahko jih kaznujemo, ampak gre za zapleten postopek in bi ga bilo treba poenostaviti. V anglosaškem sistemu na primer sodnik lahko odvetnika zaradi žalitve sodišča nemudoma pripre. Pri nas pa ga mora najprej opozoriti, to dati na zapisnik, napisati sklep, mu ga nato vročiti, potem pa običajno sledi še pritožba,« nam je o neredko neprimernem vedenju slovenskih odvetnikov zaupala sodnica, ki ni hotela biti imenovana. Dodala je, da je vedenje odvetnika odvisno tudi od avtoritete sodnika: »Jaz žaljenja pač ne dovolim. Ampak tudi 'neavtoriteta' ne sme biti opravičilo za takšno obnašanje.«
Žaljiva ostrina ni dokaz kakovosti
V pravdah lahko sodnik kaznuje odvetnika z denarno kaznijo do 1300 evrov. V kazenskih postopkih pa denarna kazen znaša najmanj petino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače in največ trikratni znesek te plače, trenutno torej največ 3032 evrov. Kaznovani so lahko zagovornik, pooblaščenec, zakoniti zastopnik, oškodovanec, zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec, državni tožilec pa ne. Če ta žali, se o tem obvesti njegove nadrejene. Predsednik odvetniške zbornice Roman Završek pravi, da so prijave zbornici o kaznovanju minorne: »Menimo, da se odvetniki izražajo primerno. Vsak ob vpisu v imenik odvetnikov priseže, da bo poklic opravljal dostojanstveno. Vestno in požrtvovalno je dolžan zastopati in zagovarjati stranko in tudi kritično uveljavljati razloge za izpodbijanje določenih odločitev oziroma dejanj, vendar na dostojen način.«
Iz sodne prakse, dostopne na spletu, bi bilo mogoče sklepati, da je največ odvetnikov kaznovanih zaradi pisnih žalitev, na primer v pritožbah. Odvetnika, ki je odločitev sodišča označil za posmeh pravosodnemu sistemu, so na primer kaznovali s 300 evri, češ da je imel za pritožbo na razpolago veliko nežaljivih argumentov. Enaka kazen je doletela odvetnico, ki je za sodbo napisala, da ne prenese resne presoje, sodišču, ki je za njeno stranko razveljavilo sklep o delni oprostitvi sodne takse, pa očitala željo po zaslužkarstvu. Vsak pritožnik je lahko kritičen do stališč in ravnanja sodišča, vendar v okviru strokovne argumentacije in pravnih razlogov, ne pa na žaljiv način, je bilo zapisano v sklepu.
Cilj kaznovanja je varovati zaupanje v sodstvo, njegov ugled in avtoriteto. Za vse to se mora najbolj potruditi vsak sodnik sam (postopek voditi zakonito in korektno, odločati vsebinsko pravilno in zakonito ter kvalitetno razložiti sodno odločbo), možnost kaznovanja je po mnenju ustavnih sodnikov le dodatni pripomoček. Sodišče mora dati vedeti vsem vpletenim v postopek, da žaljivk ne bo toleriralo. Tako bo tudi stranka doumela, da žaljiva ostrina njenega odvetnika ni dokaz kakovostnega zastopanja in ne bo pripomogla h končnemu uspehu. Odvetnika pa odvrača od morebitne želje, da bi pred stranko želel napraviti dober vtis z ostrino in žaljivostjo nastopa, ne pa s kakovostjo pravnih argumentov, so še zapisali ustavni sodniki.
Vse se začne pri sodniku
»Morda se res dogaja, da se kdo hoče šopiriti pred stranko, dostikrat pa je takšno vedenje posledica ravnanja sodnika. Ta mora biti dobro pripravljen na razpravo, obvladati spis, korektno voditi postopek. Lahko pa odvetnika sprovocira, če na primer razpravo vodi tako, da je že jasno, kako se bo zaključila... Stvar sodnika je torej, da do tega ne prihaja. Je pa zanimivo, da se ekscesi dogajajo bolj ali manj pri istih sodnikih – nekateri nimajo nikoli težav, drugi pa precej pogosto,« nam je svoje izkušnje zaupal odvetnik Miha Kozinc. Z njim se strinja tudi (prav tako dolgoletni) odvetnik Milan Krstić. »Če sodnik ni gospodar situacije, začne kaznovati odvetnike. Dobri sodniki, ki so objektivni, dobro poznajo spis in korektno vodijo obravnavo, ne kaznujejo odvetnikov, ker ne dovolijo, da tako daleč sploh pride.« Krstić je priznal, da je bil zaradi dolgega jezika že nekajkrat kaznovan, dodal pa, da se na takšne odločitve ni pritožil, ker so se mu zdele pravilne.
Podobno razmišlja še ena naša sogovornica, a iz sodniških vrst: »Pri meni žalitev ni, ampak tudi jaz nikogar ne žalim. V moji sodni dvorani veljajo najprej pravila obnašanja, potem pravila zakona o kazenskem postopku. Ne smeš zamujati, poniževati, vpiti, biti nesramen. Na zapisnik moraš narekovati tako, kot je bilo rečeno, in ne tako, da boš pozneje lažje napisal sodbo. Strinjam se, da se vse skupaj začne pri sodniku.« Iz svoje prakse se spominja enega primera, ko je odvetnik moral kar krepko seči v žep, ker je izjavil, da so sodniki podaljšana roka politike.
