Prvi poskus zakonskega omejevanja uporabe nakupovalnih vrečk se je v slovenskem parlamentu znašel že leta 2010. V sodelovanju z društvom Ekologi brez meja so nekateri koalicijski poslanci takrat predlagali, da bi za vrečke, v sestavi katerih je več kot pet odstotkov plastičnih mas, prodajalci plačevali 50 centov okoljskega davka, za vrečke z najmanj 95-odstotno stopnjo biorazgradljivosti 40 centov, za vrečke iz tekstilnih vlaken pa 20 centov. Zakonski osnutek se je izgubil nekje med parlamentarnimi zidovi.
Tokratni predlog je za potrošnika cenejši, saj ministrstvo zahteva le, da trgovci plastičnih vrečk ne delijo pod njihovo nabavno ceno. Več možnosti za uspeh ima tudi zato, ker sloni na zahtevah Evropske unije.
Te je okoljsko ministrstvo resda prekosilo, saj prepovedi brezplačnega razdeljevanja ni omejilo le na lahke plastične nosilne vrečke, tanjše od človeškega lasu (manj kot 0,05 milimetra), kot predpisuje evropska zakonodaja. Svojo ceno bodo morale imeti tudi v osnovi manj problematične, a še vedno plastične debelejše nakupovalne vrečke. Poleg tega računa ne bodo dobili le potrošniki, temveč po novem tudi najmanjši proizvajalci in trgovci s plastičnimi vrečkami. Velike trgovske verige, ki na leto spravijo v promet več kot 15 ton raznovrstne embalaže, že zdaj plačujejo tako imenovano embalažnino za ravnanje z odpadno embalažo in posebno okoljsko dajatev za obremenjevanje okolja. Po predlogu ministrstva bo ta obveznost zdaj doletela še vsa druga podjetja, ki imajo opraviti s plastičnimi vrečkami.
Nekaj centov ni veliko denarja, je pa dovolj, da potrošnika opomni, da nič v življenju ni zastonj in da nekdo nekje vedno plača. Ko je Irska uvedla obvezno plačilo za vrečke, se je njihova poraba krepko zmanjšala. Strokovnjaki pričakujejo, da bodo v najmlajših članicah EU, kjer prihodki še niso visoki in ljudje iščejo načine, kako bi prihranili denar, v trgovino še raje zavili s svojo vrečko za večkratno uporabo. Prostora za napredek je veliko tudi zato, ker je v baltskih državah, na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem in navsezadnje v Sloveniji poraba plastičnih vrečk po razpoložljivih podatkih še vedno vsaj desetkrat večja kot v najskromnejših Finski, Danski, Luksemburgu ali na Irskem.
Škoda je le, da se slabo zasnovani produkti za enkratno uporabo z vrečkami še zdaleč ne končajo. Gospodinjstva škodljivo in okolju nevarno plastično embalažo ves čas nosijo domov, ker so vanjo hočeš nočeš zaviti številni potrošniški izdelki. Tudi sami izdelki ne zdržijo vedno niti prvega preizkusa.
Plastične vrečke predstavljajo najbolj vidno onesnaženje, ki ga povzroča embalaža, in so postale simbol družbe vzemi - uporabi - odvrzi. Prav je, da takšni družbi nataknemo uzde. Pa čeprav za začetek simbolno.
