Iznajdljivi Kevin Kumala z Balija je izumil prvo vrečko za smeti, ki ji lahko upravičeno nadenemo naziv biorazgradljiva. Njegovo podjetje Avani Eco se je namreč usmerilo v proizvodnjo izdelkov iz škroba oziroma gomoljaste rastline manioke, ki raste v izobilju in je poceni. Pravi preizkus razgradljivosti je video, v katerem Kevin odtrga del svoje vrečke, jo vstavi v kozarec s toplo vodo in po nekaj minutah popije nekoliko obarvano pijačo.
Taka vrečka se namreč v topli vodi hitro raztopi v nekakšen škrobni sok, v naravnem okolju pa popolnoma izgine v nekaj mesecih. »Živim na rajskem otoku, ki se počasi utaplja v smeteh. Predvsem so težava plastični odpadki, ki se razkrajajo več stoletij. Tako sem prišel do sklepa, da moram tudi jaz nekaj narediti,« pojasnjuje v nekem intervjuju.
Indonezijo že leta pesti skrb zbujajoče onesnaževanje. Sploh po vzponu turizma v zadnjih desetih letih. Običajno se zgodi, da tone smeti v reke in na koncu v morja z ulic odplaknejo deževja, plavajoče smeti pa poleg tega, da uničujejo okolje in življenjski prostor, povzročajo še prometne zamaške v plovnih kanalih.
Narejene iz manioke, rastlinskih olj in smol
Kumalovo podjetje je biorazgradljive izdelke začelo prodajati leta 2015, ko so uspešno izpopolnili svoj recept. Izdelki so namreč narejeni iz posebne mešanice manioke, rastlinskih olj in smol. Izdelujejo tudi dežne plašče in druge nadomestke plastiki, največ pa je povpraševanja prav po omenjenih vrečkah. Te so na prvi pogled popolnoma enake plastičnim. Tekstura je podobna, trpežnost prav tako, razlikujejo se le po velikem napisu »Nisem iz plastike«, »I am not plastic«.
Kevinova tovarna ima ogromno dela, saj ljudje prepoznavajo njegovo vizijo manj onesnažene prihodnosti. Izdelajo kar tri tone novih razgradljivih vrečk na dan. Večino kupcev ima še vedno v Indoneziji, vendar se zanje ogrevajo tudi tuji trgi. Sploh glede na nedavno študijo, ki ugotavlja, da bo v morju kmalu več smeti kot rib. Premalo se namreč zavedamo, da v življenju stvari krožijo. Ljudje s plastiko onesnažujemo morja. Smeti in plastična vlakna zaužijejo ribe, ljudje pa nato zaužijejo okužene ribe. Z onesnaževanjem dobesedno pojemo svoje smeti, dokazujejo študije. Ameriška organizacija za zaščito morij Oceans Conservancy ocenjuje, da je Indonezija na drugem mestu po onesnaževanju morij, tik za Kitajsko.
Kljub vsem pozitivnim učinkom so Združeni narodi skeptični do novih materialov, kot je bioplastika. Trdijo, da nekatere različice vseeno niso povsem razgradljive in da v okolju puščajo škodljive snovi. »Čudežne rešitve ni,« je za CNN pojasnila Heidi Savelli, ki pri Združenih narodih vodi program zaščite okolja. »Inovacije so nujne, vsi moramo stremeti k njim, vendar nas ne smejo poleniti. Na točki, kjer smo, je najbolj nujno, da se lotimo ustrezne obravnave plastičnih odpadkov.«
