Ko je skupina Depeche Mode leta 2001 izdala album Exciter, ga je pospremila hudomušna kritiška opazka, da so postali skladatelji hitov za spalnico. Energičnost, razuzdanost in srčnost, ki je vselej krasila zgodbo skupine Depeche Mode, je zamenjalo ustvarjalno zapečkarstvo, ki mu niti razodetje najintimnejše sedimentacije življenj članov Martina Gora, Dava Gahana in Andyja Fletcherja ni uspelo splakniti okusa predvidljivosti in rahle banalnosti.
Pa vendar, istoimenska koncertna turneja skupine je zacementirala njihov kultni status in jim prinesla planetarno globalno prepoznavnost in popularnost. Exciter Tour je imela 84 nastopov, ki jih je spremljal poldrugi milijon obiskovalcev v 24 državah. Vrhunec je bil vsekakor koncertni film One Night In Paris, ki ga je fotograf, režiser, videovizažist Anton Corbijn posnel in kompletiral z njihovega nastopa v Palais Omnisports de Paris Bercy. Kdor se ni udeležil turneje Exciter, a je videl pričujoči DVD, je zagotovo postal bodoči potencialni odjemalec storitev skupine Depeche Mode. In četudi se skupina že od leta 1993 in albuma Songs Of Faith And Devotion drži olimpijskega diskografskega načela in nam vsake štiri leta postreže z novim studijskim delom, so zlonamerni jeziki lansirali tezo o ustvarjalni preračunljivosti. Po tej je vsak nov album le pretveza za koncertno turnejo, ta pa vselej vsebuje železni repertoar, ki so ga Depeche Mode spisali že v prejšnjem stoletju. Hm?! Vzporednice z recimo skupino The Rolling Stones prepuščam presoji slehernega poslušalca. Kajti s pravkar objavljenim albumom Spirit Depeche Mode še posebej dokazuje, da je trdno v tem stoletju in aktualnem času.
Opozorila brez patetike
Že prvi singel Where's The Revolution je predstavil družbenopolitično držo in stališče skupine, ki ga je spodbudila predvsem otoška kampanja okrog brexita, a v nadaljevanju navdahnila tudi cela plejada obskurnih likov in nesprejemljivih grozečih se dogodkov, ki nam vsem krojijo življenje. Martin Gore in ekipa niso ostali imuni na populizem novega dogajanja z narodi, kot tudi ne na demagoško sklicevanje na alternativne resnice ter ograjevanje in klestenje demokracije.
Duh, tudi iz stekleničke, je sicer že zdavnaj ušel, kar pa ne pomeni, da nanj ni treba več kazati in ga demistificirati. V uvodni skladbi Going Backwards nas opozorijo na reverzibilno pot našega razvoja, ki nas bo, s pametnimi telefoni pod pazduho, prej ali slej vrnila v kameno dobo. Ta misel niti ni nova niti revolucionarna, je pa s stališča dosedanje lirične ezoterike skupine ravno pravšnja, da zaobjame jezo, bes in razočaranje Depeche Mode. Slednje je še najbolj slišno in konkretizirano v skladbi The Worst Crime, v kateri se Dave Gahan, z besedilom upirajoč se na dejstva in razloge današnjega družbenopolitičnega stanja, galantno izogne patetičnosti. Njegova pevska prepričljivost in trenutna kondicija najbolje prideta do izraza v skladbi Scum – distorziranem elektronskem obližu na angažma producenta Jamesa Forda, polovice elektronskega dueta Simian Mobile Disco. Ford se je potrudil dati albumu Spirit spodoben pop izraz, ki ne pomlajuje, temveč rahlo podžiga njegove avtorje. In to je v kontekstu celotnega zvoka in slike albuma Spirit dobrodošla ugotovitev. Kajti od nakopičenega silnega populizma je dandanes težko biti subverziven in pridigarski v pop glasbi.
