Silicijski vernik, ki po letih, preživelih – ali bolje rečeno oddelanih – v tujini, ne premore več bonvivanske modrosti svojih sonarodnjakov, se mi je kar malo zasmilil. Medtem ko se mi v Sloveniji tako fino zabavamo, revež tam nekje gara od jutra do sutra in od petka do svetka. Na trenutek se mi je celo zazdelo, da bi se tudi on z veseljem brezbrižno zabaval, če bi se le znal osvoboditi strahu pred bankrotom in dolgovi, tega eksistencialnega strahu tretjega tisočletja, ki se v človeku naseli, ko se ta povsem poistoveti s svojo službo in postane prepričan, da lahko zboli le še za nelikvidnostjo.
Tako pa zdaj nič kaj zabavno z bankroti in dolgovi straši nas, nevernike, in v svoje apokaliptične blodnje vpleta še naše otroke, kar je, morate priznati, malce nevljudno. A gospoda uspešnega podjetnika naši novinarji najbrž niso prosili, naj bo vljuden, ampak naj iskreno pove, kaj je z nami narobe. In je pač povedal.
Po svoje občudujem ljudi, ki so se sposobni do te mere integrirati v tuje okolje, da ponotranjijo vrednote tega okolja. Po svoje je ganljivo, da lahko Slovenec že po nekaj letih v Ameriki postane Američan, ki se mu zdi povsem normalno, da delovniki trajajo po dvanajst in več ur, da imajo ljudje le po deset dni letnega dopusta, da porodniški dopust traja tri tedne in da so mnogi za preživetje primorani opravljati dve ali celo tri službe, medtem ko so mu ljudje, ki začno v petek že takoj po plačanem odmoru za malico pospravljati svoje pisarne, da bi bili že pred večerom na vikendih, povsem tuji, kakor mu je tuja potreba delovnega naroda, da poletje preživi na plaži, zimo na smučišču, prvomajske praznike pa v Parizu ali Londonu.
In ko sem bral njegove gastarbajterske modrosti, sem si zato rekel, da je še dobro, da ga ni življenjska pot zanesla v Savdsko Arabijo, ker bi zdaj verjetno predaval o tem, da imajo naše ženske preveč svobode, da spijemo preveč alkohola in da je naša družba preveč sekularna, ter bi ljudje v njem ne videli le človeka, ki se je uspešno integriral v tuje okolje, marveč ideološko premaknjenega blazneža, ki bi iz Slovenije rad ustvaril kalifat (naši domoljubni mediji česa takšnega sicer ne bi nikdar objavili, saj bi se jim tako odkrito promoviranje nam tujih vrednot zdelo nedopustno).
A potem sem se spomnil svojih fužinskih sosedov, ko so za praznike odhajali v Bosno, na obisk k svojim, in se vračali potrti, ker je tam dol vse narobe in ker tam dol sploh ni države, ampak en sam dabogsačuvaj, v katerem so le še čevapi ostali človeku prijazni. Ni vrag, sem pomislil, da bi, če bi koga izmed njih bosanski novinarji vprašali, kakšna se mu zdi Bosna, tudi oni izvedeli, da se Bosanci le rominga in prepiha bojijo bolj, kot se bojijo dela, in da te kafenisanje in teferićenje ne pripelje do dolgoročno vzdržnih javnih financ.
To je pač klasična, ponarodela gastarbajterska zgodba. Doma so ostale lenobe, ki mislijo, da se v tujini cedita med in mleko, in ne vedo, koliko nemških stranišč je treba očistiti in koliko starih švedskih riti umiti, da se lahko odpelješ v domovino v novem mercedesu, ne vedo, da je treba trideset in več let drgniti z golimi jajci po vročem pesku, da dobiš evrsko penzijo, nove zobe in denar za obnovo družinske hiše v Topuzovem Polju.
Vse to je, pravim, že slišano, vendar bomo v prihodnje po slovenskih časopisih in portalih prebirali še nešteto podobnih zgodb. Preveč ljudi se je v preteklih letih izselilo, da ne bi naši mediji začutili zgodovinske priložnosti in začeli izrabljali mednarodne izkušnje naših izseljencev ter njihov distanciran, objektivnejši pogled na našo stvarnost. In v njihovih očeh bomo enkrat premalo ameriški, drugič preveč nemški, tretjič pa premalo balkanski. Pa premalo sproščeni pa pretirano urejeni pa premalo zagnani pa neresni pa preveč brezskrbni pa na koncu sploh ne bomo več vedeli, kakšni bi morali biti in nas bo vsa ta objektivna kritika spravljala v obup.
A čez mnogo, mnogo let, leta 2050, se bomo naposled le naučili kot Bosanci zamahniti z roko in reči »ma pusti, to su samo gastarbajterske priče«, in si bomo mislili, da je z nami vse v najlepšem redu. Četudi bo vlak iz Kopra do Ljubljane še vedno vozil dve uri in tri četrt in bo Cerarjeva žica na meji še vedno stala in bo Borut Pahor še vedno predsednik Slovenije in bo DeSUS še vedno v vladi in bodo čakalne vrste v zdravstvu še vedno enako dolge in bo KK Olimpija še vedno v dolgovih in bodo Stožice še vedno gradbišče in se bodo termoelektrarne v Šoštanju še vedno gradile in bomo za novo leto še vedno peli Belo snežinko in Silvestrski poljub.
Leta 2050 bomo srečni. Zato, ker se bomo do takrat naučili reči, da smo, kakršni pač smo.
