Vsak temnopolt obraz je v očeh naših modrih mož v modrem kriv, dokler jim ne dokaže svoje nedolžnosti, sem pomislil pred dnevi, ko sem opazoval policista na konjih, kako na avtobusni postaji v bližini mojega doma legitimirata nekega drugega mojega znanca, rojenega Ljubljančana. Ker je temnopolt, ga je bilo seveda treba preveriti, ga vprašati, ali je res »od tlele«, tako kot trdi, ali pa je nemara včeraj splezal čez rezilno žico, priplaval čez Sredozemsko morje ali se kako drugače nedovoljeno znašel med nami.
Naši temnopolti sodržavljani, predvidevam pa, da tudi marsikateri temnopolti turist, so morda enaki pred našimi zakoni (vsaj do nedavnega so bili), nikakor pa niso enaki pred našimi varuhi reda. Ne spomnim se namreč, da bi mi kak bel Ljubljančan kdajkoli pripovedoval o tem, kako so ga iz ljubega miru, sredi njegovega mesta, ustavili policisti in zahtevali, naj jim pokaže osebno izkaznico ali potni list, in nato po voki-toki-ju sproti preverjali, ali je pravilno navedel ime očeta in naslov stalnega prebivališča.
Meni se je nekaj podobnega, recimo, zgodilo zgolj enkrat v življenju. Dvanajst let sem bil star, ko so naju s prijateljem ustavili policisti, prepričani, da si na parkirišču v Polju ogledujeva avtomobile, ki jih nameravava ukrasti. Večine Ljubljančanov mojih let pa policisti na tak način sploh še niso ustavili. A le zato, ugotavljam, ker niso temnopolti in zatorej ne pomenijo očitne grožnje za javni red in mir naše bele Ljubljane.
Matematično gledano je verjetnost, da bo ilegalni prebežnik temnejše polti, najbrž res večja od verjetnosti, da bo šlo za plavolasega rdečeličneža, a namesto da s sistematskim izvajanjem racial profilinga vsakodnevno nadlegujejo naše ničesar krive someščane in jim kradejo čas, hkrati pa z večkratnim legitimiranjem enih in istih ljudi po nepotrebnem zapravljajo tudi svojega (in s tem davkoplačevalski denar), bi se lahko naši vrli policisti od časa do časa udeležili kakšnega koncerta afriškega kulturnega društva Baobab (ogled toplo priporočam tudi vsem nepolicistom) in po predstavi na neformalnem druženju od blizu spoznali večino temnopoltih Slovencev.
Malo pretiravam, seveda, a kdorkoli se je v življenju sprehodil po Ljubljani, ve, da je temnopoltih v najlepšem mestu na svetu toliko, da bi jih, če bi res pomenili varnostno grožnjo, policija morala imeti že zdavnaj preštete, ne pa da jih vsak dan znova prešteva. Ustavljanje in popisovanje peščice vsem znanih ljubljanskih fac tudi zato ne more biti prav nič drugega kot v odvečno formalnost zavit rasizem. In čeprav mi je moj bangladeški znanec o svojih srečanjih s policisti pripovedoval z nasmeškom, mu je bilo kristalno jasno, da so ga ustavljali zgolj in samo zaradi njegove drugačnosti; drugačnosti, ki je tukaj sumljiva; drugačnosti, ki je tukaj pod nadzorom; drugačnosti, ki je tukaj nezaželena. In verjamem, da se mu v resnici vse skupaj ni zdelo niti najmanj smešno.
Seveda razumem, da ima v današnjem času varnost prednost pred svobodo. To nam je naša vlada že večkrat pojasnila, a bi ljubitelje varnosti vseeno rad spomnil na to, da je država, v kateri se izkušnja bivanja temnopoltega človeka razlikuje od izkušnje bivanja belopoltega človeka, rasistična država (velja tudi za mesto, da se razumemo), četudi se ta izkušnja razlikuje zgolj v detajlih, kakršen je legitimiranje (ne)naključnih mimoidočih na ulici.
Tudi si ne delam utvar, da drugod po tako imenovanih svobodoljubnih evropskih državah takšnega rasizma nadzornih organov ni. Nasprotno, marsikje ga je še veliko več in v mnogo hujših oblikah, a tam se o teh stvareh tudi veliko in glasno govori, medtem ko pri nas slišimo le redke glasove ljudi z lastnimi izkušnjami (sam se spomnim predvsem pretresljivih zapisov pisateljice Gabriele Babnik o nadlegovanju nje in njenega moža). Tiha bela večina namreč ostaja tiha, kakor bi bili ljudje gluhi in slepi za vse, kar se ne dogaja njim osebno, še najverjetneje pa si preprosto ne znajo predstavljati, kako nadležno in ponižujoče je to, ko te nekdo povleče iz množice in ko uperi svoj obtožujoči prst vate, ko ti s pogledom v obraz zakriči: Drugačen! Tiha bela večina ne ve, da je lahko to veliko bolj boleče od resničnih udarcev, ki jih prejmeš na skrivaj, v kakšni ozki, mračni ulici.
Tiha bela večina pravzaprav sploh ne ve, in mnogih med njimi niti ne zanima, kako je v naši lepi, evropski, svobodni in demokratični deželici biti drugačen, vidno drugačen. Tiha bela večina namreč spregleduje rasiste, ki v svojih rasističnih časopisih javno objavljajo naslove azilantov in pozivajo na njihov linč; tiha bela večina je slepa za rasizem naših samooklicanih liberalcev, ki jih motijo zdaj muslimani, zdaj cigani, zdaj čefurji; tiha bela večina ne prepoznava rasizma novega zakona o tujcih.
Tiha bela večina pač ne zna, ne zmore in tudi noče videti svoje bele dežele s črnimi očmi, zato se bo že kmalu zbudila v deželi, v kateri nobena bela ne bo dovolj bela.
