Republika Hrvaška je država, katere predsednik vlade v teh dneh navdušeno zagovarja ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka – z obrazložitvijo, da naj bi »z idejo o obveznem vojaškem roku Oborožene sile RH postale bolj priljubljene in privlačne za mlade ljudi, ki se ne spominjajo Domovinske vojne« – čeprav sam nikoli ni služil vojske, saj mu je mati, internistka v vojaški bolnišnici, še pravočasno uredila diagnozo »nesposoben za vojsko«.
Republika Hrvaška je država, v kateri vojaškemu roku ni ušel le premier, ampak polovica ministrov vlade, ki vojaški rok predlaga in v kateri nikoli ni bil v vojski niti pobudnik ideje o obveznem služenju vojaškega roka, rigidni ultradesničar in predsednik Hrvaške stranke prava.
Republika Hrvaška je država, v kateri je minister za izobraževanje dokazani plagiator znanstvenih del, država, v kateri o strategiji nacionalne kulture in filma odloča Združenje braniteljev Domovinske vojne, najbolj zagrizeni zagovornik izganjanja Josipa Broza iz javnega življenja – in odstranitve njegovega imena iz poimenovanja zagrebškega Trga maršala Tita – pa je človek, ki je v osemdesetih predlagal, da se v Zagrebu zgradi nov klinični center in se ga poimenuje po Josipu Brozu Titu. Republika Hrvaška je, kaj naj vam še rečem, država, ki je v sporu z Madžari glede lastništva nacionalne naftne družbe za svojega predstavnika v mednarodno arbitražo delegirala človeka, ki je na koncu glasoval za – madžarsko stran!
Republika Hrvaška je država, v kateri je največja avtoriteta za vprašanja spolne vzgoje v šolah katoliški radikalec, ki po lastnem priznanju nikoli v življenju ni masturbiral, največja avtoriteta za vprašanja splava in kontracepcije je katoliška radikalka, ki ima sama tudi zasebno farmacevtsko podjetje za uvoz kontracepcijskih sredstev, največja avtoriteta za vprašanje komunistične strahovlade je nekdanji sekretar kabineta komunističnega mogočneža Jakova Blaževića, največja avtoriteta za vprašanja komunističnih zločinov pa – Roman Leljak.
Obstaja, saj pravim, nešteto načinov, da se dokaže, da je Hrvaška smešna država, ki ni za nobeno rabo, a če bi Slovencem moral pojasniti to zadevo, bi rekel samo tole: Republika Hrvaška je država, v kateri predsednik parlamenta, ko pripravlja zakon o državnih arhivih, kot vrhunskega strokovnjaka za vprašanja komunističnih arhivov vabi in na najvišji ravni sprejema Romana Leljaka.
Samo še v Republiki Hrvaški, glejte, lahko tega nekdanjega jugoslovanskega kontraobveščevalca, kot priznava sam, s sto osemdesetimi lažnimi kazenskimi ovadbami – obsojenega in zaprtega malega lopova, tihotapca avtomobilov, prevaranta iz striptiz barov in teoretika udbaških zarot, ki je tudi knjige o Udbi pisal v zaporu – pri predsedniku parlamenta in drugem človeku vladajoče koalicije najresneje sprejmejo kot vodilno svetovno avtoriteto za komunistične arhive in strokovnega svetovalca pri izdelavi zakona o arhivskem gradivu.
Samo v Republiki Hrvaški, glejte, je ta in takšen Roman Leljak – ki ga v domači Sloveniji razmeroma resno jemljejo samo še občinska sodišča in ki se mu je tam uspelo spreti celo z Janezom Janšo – lahko politična zvezda, udeleženec strokovnih okroglih miz in televizijskih debat ter priljubljen gost najvišjih državnih in zakonodajnih teles. Saj pravim, obstaja nešteto načinov, da se dokaže, da je Hrvaška smešna država, ki ni za nobeno rabo, a eden najlažjih in najpreprostejših je opozarjanje na dejstvo, da je to država, za katere oblast je Roman Leljak resen politični partner.
Smešna Republika Hrvaška, ki ni za nobeno rabo, je ravno po njegovi meri: on lahko tu svoji razigrani znanstveni domišljiji pusti prosto pot, lahko govori o Jasenovcu kot zadnjem povojnem partizanskem taborišču in nacističnem pozdravu »Za dom spremni« kot o tradicionalnem in legitimnem hrvaškem pozdravu, tu se projekcije njegovih filmov obiskujejo kot ameriške superuspešnice, na projekcije pa prihajajo visoki državni funkcionarji in cerkveni dostojanstveniki. Lahko bi pravzaprav rekli – in ne bi se dosti zmotili – da hrvaška država pravzaprav obstaja samo zato, da bi bedno življenje tega malega slovenskega hohštaplerja imelo neki smisel. Natanko toliko pomena ima, poglejte, Republika Hrvaška.
To samo po sebi ne bi bilo vredno toliko zapisanih črk, kaj šele pozornosti slovenske publike, če ne bi bila glavna Leljakova kvalifikacija ravno to, da je – Slovenec. Če bi vse to, kar govori in piše Roman Leljak, govoril in pisal kak hrvaški hohštapler, bi bil samo smešen desničarski marginalec, zvezda obskurnih ustaških krožkov. Ne nazadnje imamo mi na Hrvaškem takšnih amaterskih zgodovinarjev revizionistov, kolikor hočete, a niti enega od njih niso povabili kot nesporno znanstveno avtoriteto k izdelavi zakona o arhivskem gradivu. Edino, kar Leljaka kvalificira, je dejstvo, da je Slovenec: s pozicije Hrvaške – neke smešne države, ki ni za nobeno rabo – je namreč Slovenija resna evropska država, v kateri se z zgodovinopisjem in arhivistiko ne ukvarja vsak.
Morda je zato čas – to sem vam hotel reči – da razmislite o tem, kdo vse je danes Slovenec.
